Cordillera Negra in Cordillera Blanca, črna in bela veriga Andov, največja sklop tropskih ledeniških gora
Peru 2005
Globoko v kanjonu reke Colce, drugemu najglobljemu na svetu, sediva ob vodnem koritu, vklesanem v živo skalo, še iz inkovskih časov. Voda se v njem pretaka že vsaj petsto let in še vedno napaja nekaj kilometrov oddaljeno vasico. Tudi hišice so iz tistih časov. Do prve ceste je pol dneva hoje; temu bi lahko rekel konec sveta. Tako zelo znano, pa vendar tako drugače, kot še nekaj let nazaj v Mehiki ali na Madagaskarju v podobnih vasicah!
Za hišo iz kamenja in blata so postavljene sončne celice, ki napajajo računalnik. Tabla nad vrati vabi na internet - za pol dolarja na uro lahko, čeprav »na koncu sveta«, neposredno klepetaš z domačimi, ali pa izveš, kaj ta hip počne Humar na drugi strani planeta. Tudi sem je segla globalizacija.
UVOD
Cordillera Negra in Cordillera Blanca, črna in bela veriga Andov, največja veriga tropskih ledeniških gora na svetu. Vzporedno s oceansko obalo ležeča črna veriga je s svojimi pet tisoč metri višine »skromna«, vendar še kako pomembna. Kljub bližini ekvatorja (zaenkrat?) uspešno varuje ledenike in večna snežišča svoje bele sestre, pred toplim pacifiškim zrakom.
S snegom pobeljena Cordillera Blanca pa sega visoko skoraj sedem kilometrov; iz doline se zdi, da so beli vrhovi daleč v vesolju. Vtis nedostopnosti občutiš že, ko se spozabiš in zaženeš v višje nadstropje. Po nekaj stopnicah se ustaviš, hlastajoč za zrakom, ki vsebuje precej manj kisika. Vprašanje, kako boš dihal nekaj tisoč metrov višje, odrivaš na stran.
Popotnik ali hribolazec, ki pride v dolino med obema verigama, najprej obišče Huaraz, ki je prestolnica alpinizma na tem koncu sveta (domačini temu športu pravijo andizem). V mestu na tri tisoč metrih nad morjem najdeš vse: od zelo dobrih informacijskih točk, agencij z izkušenimi vodniki in izposojo opreme, do solidno založenih trgovin in tržnic z bogato izbiro. Seveda je pozornost vseh tukaj usmerjena v bele vršace, ki so res pravi magnet in »eden najbolj čarobnih kotičkov tega sveta«, kot piše v popotniških priročnikih. Imena najbolj znanih vrhov se pogosto pojavljajo na prodajnih artiklih, ki imajo zaradi tega višjo ceno.
Po mestu se sprehajajo turisti z nahrbtniki in pravkar izposojeno opremo, ter se ustavljajo pred izložbami, ulični prodajalci pa od njih na vsakem vogalu poizkušajo iztržiti kakšen sol. Pogajanje pri nakupu je po vsem Peruju pravilo; celo v trgovinah. Za »gringo« je izhodiščna cena vedno visoka, in če si vztrajen, jo lahko zbiješ vsaj na polovico.
Aklimatizacija je (pogosto boleč in počasen) proces privajanja telesa na višino. Cordillera Negra je zelo primerna za to, pa tudi za spoznavanje perujskega podeželja. Način obdelave zemlje je tu še vedno enak kot pred stoletji: njive orjejo z živino in lesenimi orali, žanjejo na roke in žito potem na oslih tovorijo na kup pred skromne domove, kjer snope omlatijo kar kopita konjev. Marsikateri kamniti zid, koča ali terasa iz inkovskih časov, še danes služi svojemu namenu. Ženske v pisanih nošah in s culami na hrbtih kar naprej nekaj prenašajo. Pravzaprav sploh ne hodijo, ampak tečejo; vmes pa ves čas nekaj jedo. Otroci ogovarjajo turiste: »Foto, foto«, po slikanju pa nekoliko manj prijazno: »Un sol gringo«. Pri odraslih s fotoaparatom v roki hitro ustvariš prepad – obračajo se proč ali se skrijejo v kočo. Ko pa se odpoveš foto trofejam in pospraviš kamero, z lahkoto navežeš stik.
Makadamska cesta na Negri, ki pelje čez prelaz na štiri tisoč dvesto metrih, je priljubljen kolesarski cilj. Ker nama to ni dovolj, se z najetima kolesoma trudiva še poldrugo uro na hrib nad prelazom. Na tej višini je potrebno gibanje močno upočasniti. Proti koncu dneva sva nagrajena s petintrideset kilometri spusta po makadamski cesti, ki ga kar noče biti konec; ves čas vožnje se psi kot obsedeni zaganjajo za nama. Na cestah še kako velja zakon močnejšega. Suha doba tukaj predstavlja zimo, posledica pa je izsušena pokrajina in ogromno prahu, ki nažira dihala.
Julij je, in v mestu ravno začenjajo fiesto, državni praznik, ki traja ves teden. Iz vsega Peruja prihajajo ljudje na zabavo; cene se skorajda podvojijo, proste sobe zlepa ni najti, in to je pravi trenutek za prvo resnejšo akcijo v hribih. S precej razmajanim najetim kombijem se dve uri vozimo po razriti makadamski cesti, ki se vije nad prepadi. Sledi vzpon po nezahtevni poti do turkiznega jezera Churup na štiri tisoč petsto metrih. V vodni gladini odsevata stena in vršna bela kupola istoimenske gore, v kateri je pokojni prijatelj Andrej Markovič, Novomeščan, s soplezalcem preplezal prvo smer.
V čudovitem gorskem ambientu se utaborimo. Iz prijetne poletne klime, takoj po sončnem zahodu temperatura pade globoko pod ničlo. Prespana noč na tej višini služi kot prilagajanje na višino, ki nekaterim iz naše druščine malo ponagaja. Glavobol, slabost in driska, so naši novi nepovabljeni sopotniki.
V HRIBIH
V Huaraz se vrnemo le toliko, da na tržnici obnovimo zaloge hrane, in še kak milimeter podkožne gube v priljubljeni restavraciji Le Brasa. Še kako prav nam bo prišla na pet in šest tisočakih, ki so naš glavni cilj. Prav tako bomo porabili vso hrano in vse ostalo, s čimer otovorimo najete konje in osle. Za pet, morda šest dni, se odpravimo pod Ishinko, od zadnje ceste šest ur hoda oddaljeno izhodišče za naše cilje v prihodnjih dneh. Po celodnevnem maršu vsak s svojim tempom prispemo v dolino na 4350 metrih, obdano z belimi vrhovi, kjer postavimo šotore. Vreme tukaj ni vprašanje; vsaj še tri mesece je do zime in do takrat so padavine prava redkost. Kaj lepšega si lahko gornik sploh želi?!
Naslednje dni to idiliko moti le višina, ki iz nas vztrajno srka moči. Opazujem prijatelje v »slow motion«; vse močno spominja na posnetke prvega pristanka na Luni. Jutro nas ulovi na petih kilometrih nad morjem. Kljub zgodnji uri vsi izčrpani, preko ledenika z razpokami, prispemo do strme skalne stopnje, ki napoveduje vrh 5420 metrov visokega Urusa. Zaostanek za skupino, ki sva ga pridelala zaradi mojih stranskih izletov s sekret papirjem, tukaj delno nadoknadiva, saj je skala najin element; poleg tega je plezanje po štirih na tej višini manj naporno od hoje. Razgled na vrhu poplača vse napore. Proti severu in jugu se vlečeta nepregledni množici vrhov Bele Kordiljere; proti jugozahodu v megli slutiva obalo Tihega oceana, na drugo stran pa džunglo Amazonke, ki je že del Brazilije. Veličastnosti trenutka z besedami ne znam opisati.
Sunki ledeno mrzlega vetra naju prebudijo iz zamaknjenosti in opozorijo, da bo treba nazaj. Prijatelji, drobne pisane pikice na ledeniku, so pravkar izginili, in v odjugi iščeva sled, ki naju varno popelje mimo vseh pasti. Sledi še sestop po mučni ledeniški moreni in kmalu globoko v dolini zagledava naš tabor, ki ga v naslednji poldrugi uri utrujena doseževa.
S prihodom v dolino se povrne apetit, ki močno načne zaloge hrane, in ves naslednji dan je namenjen nabiranju kalorij. Večer mine v znamenju taroka ob sveči, ki prijetno ogreje šotor, ter pogovorih o našem glavnem cilju prihajajočih dni: Tocllaraju.
Zjutraj nismo ravno zgodnji, saj je naš današnji cilj doseči 5000 metrov. Po dobri uri prijetne stezice smo spet na ledeniški moreni, kjer dvema korakoma gor sledi zdrs za enega nazaj; tako naslednjih nekaj ur. Utaborimo se v kamniti puščavi na robu ledenika in s sončnim zahodom zaspimo ob šestih popoldan.
Ob eni uri zjutraj v soju svetilk, četica šestih ljudi prečka ledenik ene najvišjih andskih gora - 6034 metrov visokega Tocllaraju. V mesečini se pred nami kakor nebotičnik pokonci postavi serak – ledena gora, ki jo moramo preplezati, če hočemo naprej. Za Matejem, vodjo vzpona, drug za drugim preplezamo navpični odstavek. Zaradi hudega mrazu je led trd in pod udarci cepina se lomijo veliki ledeni krožniki, ki jih požira globina pod nami. Medtem se noč prelevi v jutro. Kljub položnejšemu svetu, nadaljujemo zelo počasi. Zadet od višine in premalo kisika, imam ves čas občutek, da za seboj vlečem sidro, ki se zadira v sneg. Pod zadnjim navpičnim odsekom višinomer kaže skoraj šesttisoč metrov. Ledeni skok, ki bi ga v dolini zmogli z lahkoto, tukaj, na meji prisebnosti, predstavlja resen problem. Kljub veliki izčrpanosti drug za drugim zlezemo tudi čez zadnjo oviro. Objemi in stisk rok na vrhu, podiramo lastne višinske rekorde. Pozabljeno je mučno vstajanje v mrzlo noč, pozabljeno je obuvanje čevljev, ohlajenih na minus deset.
Nismo premagali gore; gore se ne da premagati. Premagali smo lastno lenobo, ki nam je vsem prirojena, le da se ji različno uspešno upiramo. Z vsakim korakom posebej smo premagali "kaj mi je tega treba zakaj nisem nekje na morju". Trenutek na vrhu je dal vse odgovore.
Besedilo in fotografije
Andrej Sotelšek