Delo - Daniel Levski: Minister Gregor pa nič. Da o Dimitriju sploh ne govorimo. In tudi o vseh ostalih, ki mislimo, da je Triglav predvsem izletniška točka, ne pa simbol ... ki bi lahko strukturiral vrsto vprašanj in usmerjal odgovore nanje.
Kratko malo, sunili so ga. Nepridipravi. Ne verjamete? Oglejte si znak Evropskega nogometnega prvenstva Euro 2008, ki bo junija letos v osmih mestih teh dveh alpskih držav. Naš Triglav se je spečal s fuzbalsko žogo. Ljubeče jo objema na očeh celotne svetovne javnosti.
Minister Gregor pa nič. In mi vsi skupaj z njim. Toda ko smo mi sam' mal' (dvakrat) sunili naš knežji kamen, so Avstrijci zagnali tak vik in krik, da smo hipoma počepnili in se takoj hiteli opravičevati in še hitreje brisati vse sledi tega nečednega dejanja.
Jasno je, da so Švicarji in Avstrijci hoteli poudariti tisto, kar imajo skupnega - Alpe. Prav tako je jasno, da formalno svoj znak lahko branijo s tem, da so Alpe povsod videti kot množica vrhov, iz katere je najbolj logično, da izbereš tri in jih postaviš v novorojeni znak. Tisto, kar ni jasno, se dogaja v luči dejstva, da je Triglav nedvoumni simbol slovenstva, del slovenskega grba in zastave ter kot tak nujno znan in poznan vsaj državam znotraj skupne nam EU in predvsem našim sosedam. In bi to morali vedeti vsi, vsaj tisti bolje obveščeni in razgledani, in ga prepoznati kot Triglav in kot znak, pa čeprav neke tam deželice med Alpami in Mediteranom.
Zdaj, ali se Avstrijcem in Švicarjem sladko žvižga za to isto deželico in jim je tri vrhi hrib pač zgolj lep prikaz njihovih lastnih Alp - ali pa preprosto res pojma nimajo, da njihova južna soseda ima nekakšen državni simbol, ki je tako podoben fuzbalskemu umotvoru njihovih oblikovalcev. Toda tudi če je težko verjeti, da našim sosedom imena Dreikopf ali Terglou ali celo Monte Tricorno čisto nič ne pomenijo, ne moremo mimo dejstva, da je znak Euro 2008 neopaženo šel mimo vseh naših institucij in posameznikov.
Državne službe in sodelavci molčijo.
Tako npr. profesor likovne pedagogike Robert Kuhar, avtor tistega, kar ponesrečeno imenujemo znak slovenskega predsedovanja EU, benovelentno zgolj izrazi,začudenje, češ: »Misel, da bi omenjena organizacija hotela v svoji likovni kombinaciji imeti slovenski narodni simbol Triglava, je zanimiva.« Ja, itak! Namesto da bi z vsemi orožji napadel tatinske jodlarje, se dela naivno nevednega v strahu, da ga le kdo ne bi obtožil, da je idejo za svoje skrpucalo s pornografsko razkrečeno žabo pod Očakom ukradel fuzbalistom.
Še slabše pa se nam godi z vsemi državnimi organi in službami, ki bi po že nekakšni uradni dolžnosti morali skrbeti za naš ugled, dobro ime in našo, tudi intelektualno lastnino doma in v tujini. Delajo se, da sploh niso opazili, da se v tistem znaku bohoti Triglav. Delajo se, da en tak znak sploh ni tako grozno pomemben. Delajo se, da se nas ta zadeva pravzaprav sploh ne tiče. In, kot je v navadi za naše državne organe in službe, toliko časa še nekaj delajo, da se na koncu podelajo
Kaj je oziroma ni Triglav?
Toda ali je Triglav sploh naša last? Pri tem v mislih nimam fizičnega Triglava, čeprav je tudi to zanimivo vprašanje.
Ves čas, odkar smo se leta '91 prvič v sodobni zgodovini osamosvojili kot država in narod, tečejo bolj ali manj žolčne razprave o nacionalnih in državnih simbolih, vedno z zastavo in grbom v središču polemik. Že ves čas razpravljamo tudi o naši (ne)prepoznavnosti v svetu in (kar je še huje) v Evropi in (kar je še hujše) celo bližnji okolici. Izumljamo nekakšna polja rožic, nekakšne bolano zelene barve in »slovenski pantone«, drago plačujemo domače kvazi komunikatorje in »umetnike«, da vsako leto na novo izumljajo vročo vodo. In rezultat je vsako leto kvečjemu bolj tragičen. Pa niso ti kvazi komunikatorji in »umetniki« pravzaprav čisto nič krivi. Naredijo, kar znajo in zmorejo. Naredijo, kar jim opcijsko polje, ki jim ga zariše naročnik (država in njene službe), dovoljuje. Naredijo, kar jim obči slovenski prostor, ki ga zarisuje nivo zavesti, sploh omogoča.
In ta nivo zavesti (ki ga lahko opišemo tudi z običajno floskulo: »Imamo pač to, kar si zasluzimo!«) je razpoznaven na vseh področjih: od naše nenačelne in jecljavo preračunljive zunanje politike do drobnjakarsko krošnjarskega odnosa do vsega, česar se lotimo (od odnosa do Srbije in Kosova do lastnih tajkunskih, kartelnih in korupcijskih problemov). Vse kaže, da v tem trenutku in na takšni stopnji, na kateri pač smo, preprosto nismo sposobni spraviti iz sebe ne boljše podobe slovenskega turizma, ne boljših državnih simbolov, ne boljše prepoznavnosti v svetu in ne boljše nacionalne barve naših športnikov. Ker sami nismo boljši!
Kaj bi lahko bil Triglav?
Pa bi bilo vse skupaj zelo preprosto in enostavno. Dokler smo bili še Slovani in dokler nas niso tam gor pri Savici pokristjanili, smo molili k Vesni, Živi, Ladi, Morani, Perunu, Stribogu, Svetovidu, Belibogu in Črnibogu ter predvsem k Svarogu in njegovemu triglavemu utelešenju Triglavu.
Ali smo nas najvišji hrib poimenovali po najvišjem bogu, ni zgodovinsko čisto jasno in tudi ni treba, da je. Nam danes je pomembnejše dejstvo, da se obe imeni ujemata. Bog je imel tri glave in je gospodoval nebu, zemlji in podzemlju. Hrib sicer v realnosti nima treh glav (pogojno jih lahko vidimo zgolj z bohinjske strani), pravzaprav nima niti dveh (kajti tista druga je Mali Triglav, kar bi pomenilo, da bi moral imeti dvakrat tri glave), toda tudi to ni pomembno. V naši zavesti hrib živi s tremi vrhovi in takega ga vidimo, tudi če ga ne vidimo. In če kjerkoli in kakorkoli narišeš neko čačko s tremi vrhovi, od katerih je srednji višji, je to Triglav in je to nas simbol in po tem se prepoznamo. Če danes gledate naše športnike na mednarodnih tekmah (zlasti v zimskih športih), jih boste nepogrešljivo spoznali samo po dveh stvareh: po napisu Gorenje na kapi ali čeladi in po stiliziranem Triglavu, ki bode v oči z grba na prsih.
Torej, še enkrat, vse skupaj bi lahko bilo zelo preprosto in enostavno. Triglav je treba zaščititi in spromovirati na vseh ravneh in v vseh oblikah:
- zberimo vse dosedanje upodobitve Triglava in ga dodatno narišimo na tisoč različnih načinov in v tisoč različnih tehnikah;
- zaščitimo ga na vseh možnih ravneh – v sliki in besedi kot znak in kot blagovno znamko;
- uporabimo ga povsod, kjer se da uporabiti;
- spromovirajmo ga na vse možne in nemožne načine;
- izkoristimo Euro 20088, da vsem povemo, da je tisto tam v njihovem znaku naša čačka (če že nočemo in ne moremo zaradi dobrososedskih odnosov in našega mečkaštva zahtevati prepovedi uporabe) in da sicer ne znamo igrati nogometa in, na evropskem prvenstvu nas ne bo, toda evropsko žogo pestuje naš Triglav, ker Avstrijci in Švicarji ne znajo svojih Alp upodobiti drugače!
Prepričan sem, da bi nas svet v zelo kratkem začel prepoznavati po tistih treh špicah (saj nas delno že danes). Potem bi se tudi barve kar same vzpostavile in mogoče tudi naša zavest vsaj nekoliko dvignila na višjo raven.
Potem ko vse to postorimo, pa bi se lahko v varnem Očakovem zavetju začeli ukvarjati tudi s kurami in kurjimi materami, rožicami, srčki in porno žabicami. Vse bi bilo lažje, manj . . obremenilno in napeto. Končno bi lahko globoko zadihali sproščeni, spravljeni in prepoznavni!
Daniel Levski, IHRŠ