Maja Grgič: ... je magnet za gornike in turiste
Veliki Klek je primeren cilj le za izkušene gornike, do ledenika pod njim pa vodi alpska cesta.
Dnevi okoli osmega marca so pri meni, kot kaže, namenjeni za daljše zimske ture v stenah najvišjih gora. Potem ko smo lani z dekleti v tem času preplezale Slovensko smer v Triglavu, so me letos fantje nagovorili za vzpon na Veliki Klek (Grossglockner) po grebenu Stüdlgrat. Najvišji vrh Avstrije je že leta zaželen cilj ne le alpinistov, ampak tudi bolj ambicioznih gornikov in seveda turistov.
Letošnja zima sicer ni bila zelo radodarna s snegom, a nam je kljub temu uspelo nabrati dovolj lednih vzponov, pristopov in alpinističnih smeri, da smo se počutili pripravljene za naskok na 3798 metrov visoki Veliki Klek v Visokih Turah, pod katerim se na osmih kilometrih razprostira eden največjih ledenikov v Evropi – Pastirica (Pasterze). Začelo se je načrtovanje, predvsem pa lovljenje kombinatorike z vremenom, saj so temperature kljub sončnim dnevom kazale na velik mraz od minus 20 stopinj Celzija (v najbolj toplem delu dneva) navzdol. No, vremenski bogovi so nam nato sredi marca le naklonili nekaj stopinj več, zato je padla odločitev za odhod.
Tako se je na čudovit jasen dan naša šestčlanska ekipa skozi Lienz pripeljala do Kalsa in nato po gorski panoramski cesti do parkirišča Lucknerhaus, ki leži že visoko v avstrijskih Alpah. Čeprav smo bili že skoraj na dva tisoč metrih nadmorske višine, nas je pozdravilo presenetljivo toplo sonce in v sneg odeti hribi, v daljavi pa naš cilj. Oprtali smo si nahrbtnike, ki so jih dodatno obtežili alpinistični pripomočki in vrvi, ter po začetnem zložnem delu zagrizli v hrib. Če se nam je v prvi uri hoje še naivno zdelo, da smo se glede temperatur zmotili in si natovorili pretopla oblačila, je s prehodom v senco, pridobivanjem višine in zahajanjem sonca mraz pokazal svoje zobe.
Prestiž skoraj 3000 metrov nad morjem
Po skoraj tisoč metrih vzpona smo prispeli do Stüdlhüte, kjer smo nato prespali. Kljub temu da stoji skoraj na nadmorski višini Triglava, to ni kakšno skromno zatočišče, ampak velika stavba, ki s svojo urejenostjo bolj spominja na kak lepo urejen dolinski penzion kot na gorsko kočo. To se še posebej izkaže pri hrani. Za večerjo namreč ni mogoče dobiti golaža, jote ali česa drugega »na žlico«, ampak je na voljo le samopostrežni bife s hladno predjedjo, dvema vrstama juhe, glavno jedjo in poobedkom. Vse to seveda krepko zaračunajo.
T
ako smo se podprti s prestižno večerjo in zajtrkom iz nahrbtnika sredi noči podali proti grebenu Stüdlgrat. Po kakšne pol ure hoje smo prišli do ledenika Teischnitzkees, kjer smo se opremili z derezami in cepini, se po trije pripeli v ledeniško navezo ter začeli prečiti večni led. Čeprav je bila strmina blaga in je dodaten napor povzročalo le občasno udiranje snega, smo kmalu dobili »opozorilo«, da previdnost ni odveč. Kolega iz prve naveze je namreč zdrsnil v ledeniško razpoko, na srečo le toliko, da je lahko s pomočjo soplezalcev iz nje zlezel sam in ni bilo treba izvajati posebnih reševalnih manevrov.
Mogočen granitni greben
Končno smo prispeli do grebena, kjer so nas pozdravile impozantne sive granitne strukture in plošče, kar je pri enem od članov izzvalo huronske krike navdušenja. No, mi pa smo se razvezali in začeli poplezavati vzdolž grebena. Čez čas se nam glede na razmere soliranje ni več zdelo prav varno, zato smo se navezali po dva, kar pa nam je pokvarilo predvideno časovnico do Frühstückplatza ali zajtrkovalnice, kjer piše, da se je treba obrniti, če si od koče do tja porabil več kakor tri ure, saj sledi najtežji plezalni del. A izkazalo se je, da plezalne izkušnje le odtehtajo, saj smo v nadaljevanju dovolj hitro osvajali greben, da smo čez čas vendarle uzrli vrh z značilnim križem. Dan je bil sončen in z vsakim višinskim metrom je ponujal vse lepše in vse bolj osupljive poglede; v lepem vremenu seže razgled celo do slovenskih Alp. Idilo je kvaril le nesramno mrzel veter, ki je kljub toplim oblačilom segel do kosti, svoje je pridala že prva utrujenost, ki se na takšni višini občuti močneje kot v dolini.
Toda na vrhu si šele na pol poti. Sledil je dolg sestop na drugo stran čez Mali Klek in ledenik Ködnitzkees do koče in v dolino po tako imenovani normalki oziroma klasični poti. To je sicer najlažja pot na vrh, a kljub temu zahteva nekaj alpinističnega znanja, zato si gorniki brez teh izkušenj za vzpon pogosto najamejo gorskega vodnika. Če smo bili na grebenu skorajda sami, saj sta nam sledila le avstrijska smučarja, je bilo na normalki precej več pristopnikov. Gneča na tej poti zna biti nepopisna zlasti v poletnih mesecih, saj je avstrijski Triglav tako kot naš najvišji očak zelo oblegan in zaželen gorniški cilj. Privlačen je tudi za številne turne smučarje, ki se s smučkami vzpnejo do vznožja, nato pa se peš podajo še na vrh.
Slovenec takoj za prvopristopniki
O nastanku nemškega imena Grossglockner obstaja več razlag. Po eni naj bi izviralo iz imena Klokner ali Klek, kot je označen tudi na nekaterih starih slikah, po drugi pa se nanaša na njegovo zvonasto obliko, saj Glocke v nemščini pomeni zvon. Prvi poskus vzpona na vrh leta 1799 je bil neuspešen, nato pa ga je julija 1800 odprava pod vodstvom krškega škofa Franza Xaverja von Salm-Reifferscheidta le osvojila. Dan za prvopristopniki je na vrhu menda stal tudi slovenski duhovnik in alpinist Valentin Stanič, do ledenika pa se je desetletja pozneje odpravil tudi cesar Franc Jožef I. in prav po njem se danes imenuje ta točka oziroma ploščad. Čeprav Veliki Klek obdaja večni led in so tam razmere tako rekoč vse leto zimske, je bil zimski vzpon opravljen šele leta 1953.
Zanimanje za to veličastno goro, ki je zaradi granitne strukture dobila tudi ime Črni breg, je vse od časa prvopristopnikov naraščalo. Že dolgo pa ni le magnet za gornike, ampak tudi za turiste. Leta 1935 so namreč zgradili 48 kilometrov panoramske ceste Grossglockner Hochalpenstrasse, najvišje alpske ceste, ki obiskovalce popelje na 2572 metrov nadmorske višine, s čimer sta opazovanje Velikega Kleka od blizu in spust proti ledeniku Pastirica postala v poletnem času dostopna tudi negornikom. Na ploščadi Franca Jožefa je tudi alpski muzej. To alpsko doživetje je tako pred epidemijo s turističnimi agencijami ali posamično izkusilo kar okoli milijon turistov na leto, predvsem poleti.