Gorniška potepanja: Ko se je višje pridružila še megla, pršenje pa pritajeno napredovalo v dež, je vrag vzel šalo ...
Na "mokrem" grebenu
Na Bavški Grintavec sem vas v Gorniških potepanjih povabil že pred dvema 
letoma. Takrat smo se na vrh povzpeli po vzhodnem grebenu. Lepo število označenih poti, ki vodijo na vrh, sem omenil le na kratko. Tudi tokrat o njih ne bom kaj prida razpredal, saj si opise lahko preberete v vodnikih, izbral pa sem južni greben, ki je pravzaprav le različica »vroče« poti, ki na vrh pripelje iz vasi Soča. Po zahtevnosti je podoben vzhodnemu grebenu (če ne bomo zavestno rinili v težave, bomo več kot enko težko našli), le podlaga je nekaj časa drugačna 
(travnata), pristop nanj pa je celo lažji, saj o podobnem krušljivem žlebu, ki brani pristop na Sravnik, ni niti sledu. To zadnje seveda velja le v primeru, da se nanj povzpnemo šele za Kravjo glavo (1820 m). Če se ga lotimo nižje, pred markirano prečnico, ki vodi proti planini Nad Sočo, nas pričakajo zelo strme trave, ki niso za vsakogar. V mokrem tam zagotovo ni dobro zobati češenj.
Začnemo pri kapelici v Soči in se po označeni poti povzpnemo do zaselka Lemovje, kjer je nekaj obnovljenih hiš, stalnih prebivalcem pa že dolgo ni več. 
Višje gremo mimo nezanesljivega studenca, nato pa se vzpenjamo skozi gozdni rezervat. Okoli 1200 metrov visoko (tisti, ki ljubijo zelo strme trave, lahko pociljajo naravnost navzgor proti Kravji glavi) prečimo v levo proti planini Nad Sočo (1400 m). Na njej stoji lovska koča. Višje hodimo skozi redek 
gozd, pravcate 
rumene nasade žarkaste košeničice in čez visoke trave (to dvoje velja predvsem za začetek poletja) ter po poti skozi ruševje dosežemo kotanjo, ki jo oklepa Bavški Grintavec s svojim južnim in zahodnim grebenom. Na njenem spodnjem robu zavijemo desno z markirane poti in se po zmerno strmih travah povzpnemo na greben, ki ga dosežemo med Kravjo glavo na desni in Kolom (1924 m) na levi strani. Svet je lahko prehoden in od spodaj dobro pregleden. V pomoč nam bo tudi kakšna udobna travnata polica.
Kmalu za Kolom trave zamenjajo skale. Greben do vrha Bavškega Grintavca je ena sama pesem prijetnega poplezavanja čez vrhova Malih (2026 m) in Velikih
Muzcev (2166 m), kjer bodo tudi ljubitelji cvetja prišli na svoj račun. Vzhodni greben dosežemo na vrhu Škodela, odkoder nas do najvišje točke ture loči le še brezpotni »korak«. No, da ne bo vse skupaj slišati čisto preveč lahkotno, moram dodati, da markacij ni, varoval seveda prav tako ne, tudi krušljivi odseki se najdejo (čelada!) in mestoma je pod nami kar spoštljiv prepad. Previdno in po pameti torej. Neizkušenim toplo priporočam spremstvo vodnika in varovanje, vsem pa zemljevid Trenta 1 : 25 000 ali Jalovec in Mangart v enakem merilu. Za sestop je verjetno samo ena možnost – označena pot v dolino. Razen če … Pa pustimo to.
Še nekaj najinih izkušenj z opisane ture. Ker so južne strmali Bavškega Grintavca na glasu kot zelo »vroče (katere pa niso?), sva izbrala oblačen dan, ki 
pa je vendarle malo pretiraval z varovanjem pred soncem. Z drugimi besedami, dež ali vsaj rahlo pršenje ni bilo daleč, zato sva ob zvonjenju sv. Jožefa v Soči nad Lemovjem »taktično cviknila« in namesto vertikalnih trav izbrala lagoden sprehod čez planino. Vreme se tudi v višjem nadstropju ni moglo odločiti. Na Kol sva prilezla v rahlem pršenju, ki je močilo ravno toliko, da je uspelo vetru, ob
pomoči 
kratkih sončnih prebliskov, vse skupaj sproti posušiti. Ko se je višje pridružila še megla, pršenje pa pritajeno napredovalo v dež, je vrag vzel šalo (beri: »fen« ni več zadovoljivo deloval) in na Škodelo sva prilezla bolj ali manj mokra. Ne spomnim se več, ali je spodaj na Kolu kdo izmed naju naglas predlagal, da itak nima smisla, ker bo vreme šlo samo še na slabše, a zgoraj sva bila kar vesela, ker se ni ponovila zgodba izpod Škrnatarice.
Kmalu je bilo precej bolje. Do vrha Bavškega Grintavca nama je megla služila za ograjo, ko pa je nisva več potrebovala, se je dobrohotno umaknila in odprla 
duri modremu nebu. Na nasprotni strani Bavšice se je začela odpirati Loška stena, nato pa še ostali velikani Julijskih Alp. Čakal naju je še globok sestop (kot v Vrata s Triglava!), a šlo je kar samo od sebe. Nekaj utrinkov, ki sva jih videla ob poti na vrh in z njega, vidite na fotografijah, prepričan pa sem, da boste tudi sami odkrili še marsikaj zanimivega.
Ali ste se kdaj vprašali, zakaj je za prvaka Kamniško-Savinjskih Alp sprejeto (soglasno?) ime Grintovec, za mogočneža, okoli katerega se ovija Trenta, pa 
(Bavški) Grintavec. Stanko Klinar tudi »našo« goro imenuje Grintovec. Za konec še njegove besede iz knjige Sto slovenskih vrhov, ki so nama odzvanjale v ušesih ob vrnitvi v zapuščeno vas. »… boj za preživetje je danes le še grda pravljica. Ovija se spomina kot podivjana trta ruševin v mrtvi vasi Lemovje v Grintovčevem bregu, pičlo uro nad Sočo. Ta vas-simbol je umrla po drugi svetovni vojni. Grde pravljice ni več prenesla. Nove, lepše, ni bilo od nikoder.«
Morda pa vendarle kdaj. Zelo blizu sva opazila veliko prikupnih pravljičnih bitij. Upam, da so še vedno tam. Punčka jih bo zagotovo vesela …