Blodnik o planinskih vodnikih in čvek o varstvu narave človeka. Pozabljam, da ima vsak človek v sebi vek, da je večen?
Fiziki vedo, da so planinski vodniki lahko točni samo v nekem preteklem trenutku. Ne vključujejo dimenzije časa. Dokaj hitro lahko kmet z bagerjem dodobra razrije opis poti.
V nekaterih planinskih vodnikih piše, da ne odgovarjajo za ljudi, ki jih bodo brali. Ponekod bi lahko tudi pisalo: »Ne odgovarjamo za resničnost napisanega.«
Res pa je, da tudi nekateri prepisovalci verskih vodnikov (npr. Sveto pismo) na koncu niso zapisali: »Odgovarjamo za netočnost prepisanega.
Če bi moral nenadoma odpotovati, in bi s seboj smel vzeti le tri knjige, bi bila ena izmed njih gotovo planinski vodnik. Na primer Janezov evangelij.
Čiste resnice se ne da napisati, še opisati jo je silno težko. Planinski vodniki že ne morejo biti izjema.
Slike so čedalje lepše, zgodbe vse bolj napete, povečuje se mišic format. In vendar ni ničesar pomembno novega v zadnjih desetih letih. Vsa razlika je le v uporabljeni opremi in tehnologiji.
Zakaj še nihče ni napisal planinskega blodnika? Ni potrebe, tudi obstoječa literatura zadošča.
Anastasija pravi, da resničnost navedb lahko vedno preverimo v svojem srcu. Zakaj še nisem izkoristil odlične priložnosti? Doma bi za vajo bral opise izletov, ugotovitve pa preverjal na terenu; kaj je res in kaj ni.
Deset let pozornega opazovanja gora sem potreboval za spoznanje, kako strašansko malo poznam gore.
Kaj vse je v gorah umetnina narave? O tem ne premišljujem, ko se razveselim rdečih packarij na skalah posebno lepih oblik.
Upam, da naravovarnostniki ne bodo dosegli, da se slovenski gorski svet povrne v prvotno stanje. Ne bi se rad znašel na dnu morja.
Zakaj se prizadevamo za neokrnjeno naravo? Potrebujemo obratni proces kot je krnitev. Izpopolnitev.
Ker mi ni dano, da bi hodil v nedostopne gore na koncu sveta, sem kar v Sloveniji našel skrite kotičke, kjer lahko še vedno izginem popolnoma brez sledu.
Bežno je mislil, da so gore zanj zadnje pribežališče. Kajti njegovo zadnje počivališče bo vendarle v dolini.
Ta teden se zastaran smrad iz dolin ni dvignil vse do nebes, le do vrhov najvišjih gora.
V najlepših letih je umrl v gorah in ljudje so rekli: »Verjetno ga je Bog poklical k sebi in je sedaj srečen.« Mogoče je bil presenečen sv. Peter na vratih nebes: »Tebe pa nismo še pričakovali tako zgodaj!«
Še vedno bi veliko ljudi raje preživeli dopust na Veliki planini kot na veliki nogi. Problem so predvsem tisti ljudje, ki bi istočasno radi imeli oboje.
Vse to pisanje je brez haska. Kajti prišel bo nov rod in si ponovno želel živeti v rajskih vrtovih, gore pa bo imel predvsem za čudovite kulise.
Iztok Snoj