So ljudje, ki še verjamejo v Boga. A koliko izmed nas še ima vero v Človeka?
Za nekatere izmed nas je vera v gore, dvigovanje v višave, eno samo povzdigovanje samega sebe.
Pot je eden od možnih načinov, ko se iščem čedalje višje, dlje, težje, nevarneje.
Možnosti, da se tako najdem, so vse manjše, da drugi najdejo moje telo, vse večje.
Nov vrh mi ponuja nov cilj, doseganje ene in iste vere vase.
Vse gorske poti imajo svoj cilj, le sebe na njej ni zlahka doseči.
Ko bom velik, bom napisal knjigo z naslovom Steza, da me ne bi kdo posnemal, le iskal svojo pot, kajti moja pot je za druge lahko stranpot.
Kdor v gorah išče samega sebe, mora hoditi z odprtimi očmi, predvsem pa odprtega srca in duha, z vero vase.
Planinska vera ima svojo cerkev in kdor ji ne pripada, je zanje nevernik.
Drugo ime za nevernike je neorganizirana gorniška javnost.
Če naj bom vsaj v nečem velik, želim biti velik nevernik.
Pobiranje prostovoljnih darov je planinska cerkev rešila s članarino.
Tudi ta cerkev ima svoje pridigarje, ki goreče obračunavajo z drugače mislečimi.
Kdor je zavezan planinski veri, ta naj plačila za časa življenja ne terja.
Planinska vera ni obvezna, vendar nekateri tarnajo, da za širjenje vere ne dobijo plačila.
Nekaterim je vera poklic, drugi spet verujejo, da so poklicani zanjo.
Od nekdaj po posameznih planinskih cerkvicah organizirajo romanja v gore.
Največje planinske cerkve so že dolgo tega spoznale, da se da z vero dobro služiti.
Naravo varstvo in vera gresta težko skupaj. Prvi govorijo o nedotaknjeni in divji naravi, drugi o raju in o naravi čudovitih vrtov.
Ko je gorelo na Komarči, so menda nekateri očitali gasilcem, da se vtikajo v delo narave. Ne verjamem, da naravovarstveniki na tak način verujejo v naravo, nihče ne bi mirno gledal, ko bi jim zagorela narava v njihovem vrtu.
Iztok Snoj