AK Slovenska Bistrica - Andreja Fošt: ... zakaj bi plezal v suhem, če si lahko moker!
Vreme ni bilo nič kaj obetavno ne pri nas ne tam, kjer sva nameravala imeti bazni tabor, pa sva se kljub vsemu odločila, da greva malo poplezat, mogoče pa le ne bo tako hudo.
No, pa je bilo hudo, in še hujše.
Samo prvi dan, v sredo, sva imela sonce v smeri Pajevina - Il crepuscolo Degu dei (Sumrak bogova, 6a+/6b). Smer je plezljiva in lepa, ponuja pa vse od plat do zanimivih pok.
Ostale dni pa je začelo deževati že zjutraj, ali pa naju je v vstopu v smer, v smeri ali na sestopu fajn ofrišalo.
V četrtek sva štela dežne kaplje in ugotavljala, kaj bi lahko koristnega počela, saj je začelo deževati že zjutraj in ni nehalo vse do večera.
V petek sva se zaradi temnih oblakov podala v Vrisove Glavice, kjer sem si izbrala smer Mirto Servaggio (6a+), v kateri sva predvsem vrtnarila.
V soboto dopoldan sva se nato ojunačila, ko je za odtenek ponehalo in sva se podala v Bukovac, kjer sva lezla greben Debeli rat, seveda ni treba preveč poudarjati, da suha nisva ostala.
V nedeljo sva se odločila za smer O sole mio (6a) v Boroviku, kjer sva se precej namučila z dostopom do smeri, a je plezanje odtehtalo vse. Smer na začetku in na koncu ponuja dva zanimiva manjša buhtla, ter dva raztežaja značilnih pakleniških radiatorjev in škrapljic.
Zadnji dan, v ponedeljek, je Bogdan uresničil svoj letošnji zastavljen projekt Prvo svjetlo (850 m, 6b+), moji občutki glede te smeri pa niso preveč pozitivni, saj zaradi večje količine dežja plate niso bile niti malo lepe. V namočeni smeri pač ne moreš uživati. Torej, če sva bila vse dni mokra, zakaj bi ostala peti dan suha; v torek je začela pihati burja in šotora nama sploh ni bilo treba zlagati – je tako pihalo, da se je zložil kar sam!
Tako sva zaradi vremena skrajšala dopust in se v sredo odpravila proti domu, saj sva imela slabega vremena že resnično dovolj.
Andreja Fošt