Delo, Trip - Mateja Gruden: Gašperček raje ven, da ne bodo z njim še česa zažgali
Obiskovalci bivakov niso nujno ljubitelji gora, ki cenijo prostovoljno delo skrbnikov – Svinjanje in zažiganje kar pogosti – Čehi okupirali štirico
Bivak II pod Rokavi na 2120 metrih je eden od štirih v Julijskih Alpah, za katere skrbi alpinistični odsek pri planinskem društvu Jesenice. V četverici, ki je razpršena v hribih in gorah nad Mojstrano, je drugi najstarejši (zato tudi rimska dve), postavili so ga že leta 1936, pove Maja Perko, načelnica odseka. Starejši je bivak I v Veliki Dnini (2180 metrov), mlajša pa sta III in IV, prvi na 1340 metrih, drugi pa na 1980 metrih. Bivak pod rogljastimi Rokavi, nekakšen leseni iglu s pločevinasto prevleko, so nazadnje obnovili pred približno dvema mesecema, doda Perkova, lani so na novo pritrdili jeklenice, ki ga vežejo na tla. Dela se navadno lotijo, ko se kaj pokvari, postara, (pre)pogosto pa tudi zaradi uničenja, ki ga puščajo za sabo nekateri obiskovalci.
»Pred dvema letoma je bil bivak II v katastrofalnem stanju,« pove Maja Perko. Na naše (očitno malce naivno) vprašanje, ali zaradi njegove osnovne funkcije (bodisi zavetje pred slabim vremenom bodisi prenočišče za noč ali dve), pri tem pa tudi precej dolge in ne najbolj lagodne hoje do njega, njegovi obiskovalci niso zgolj ljubitelji gora in planin, ki cenijo prostovoljno delo skrbnikov bivakov, kratko odvrne: »Ah, motite se!«
Največ težav imajo z bivakom IV na Rušju, ki je priljubljeno izhodišče za vzpone na enega najvišjih slovenskih vrhov Škrlatico (2740 m), Dolkovo špico (2591 m), Stenar (2501 m) ... Ta je edini iz četverice, ki je na označenih planinskih poteh; preostali so ob vznožju vsaj lažjih plezalnih vzponov. Je največji v četverici, ima deset ležišč, tudi štedilnik. Zadnja leta si ga zlasti poleti redno lastijo Čehi. Visoko v gorah, pa še zastonj. »To seveda ni namen bivaka, a nikogar ne moremo odgnati. Težave, a za to nočem kriviti zgolj Čehov, nam povzroča predvsem zato, ker je okoli njega vse zasvinjano. Če odmaknemo ruševje, je vse nasmeteno. Navadno odnašamo odpadke, ki jih obiskovalci puščajo v ali ob bivakih, sproti v dolino, za to umazanijo pa se bomo morali lotiti delovne akcije.«
Bivak II je prav tako pogosto tarča brezvestnežev, čeprav je na brezpotju in je do njega iz Vrat najmanj tri ure hoje – toliko je je le še do bivaka I, zadnja dva sta za spoznanje bližja dolini. »Iz njega bomo odnesli stari gašperček, ker so nam z njim že večkrat kaj zažgali in požgali,« pove Perkova. Zažgali so jim tudi recimo deske, ki so jih hranili ob bivaku za zamenjavo tal v njem. »A kaj naj storimo? Razmišljali smo že, da bi bivake zaklenili in bi morali obiskovalci po ključ k nam. A potem bi verjetno nenehno popravljali vrata.« Drugega, kot da pospravljajo in popravljajo škodo za nemarnimi in vandalskimi obiskovalci, jim ne preostane. Zanimivo, dodaja, pa nimajo težav s preostalima dvema bivakoma. Morda zato, ker sta oba, tako I kot III (za Akom), izhodišči za večinoma plezalne vzpone, poleg tega je prvi na dobrih dva tisoč metrih in teže dostopen. V prvem je sicer prostora za štiri osebe, v drugem za osem.
Obnova bivakov in na sploh skrb zanje sta povsem odvisni od dobre volje njihovih skrbnikov in finančnih zmožnosti. »Na odseku imamo konto, na katerem zbiramo denar zanje. A da le ne bi bila pločevina na katerem tako zelo načeta, da bi bilo treba vso zamenjati (vsi štirje bivaki so iz lesa in pločevine)!« se zgrozi Perkova.
Mateja Gruden