AO Jesenice - Božidar Družijanič: Bivak pod snežinkami – »preživetje v naravi«
Četrtek, sestanek na ferajnu. Načelnica čisto na koncu vpraša; »Ali ima še kdo kaj za povedat?« Se oglasim in zainteresiranim predlagam načrtovano bivakiranje v snežnih razmerah, lokacija nepoznana.
Glede na obilno in prepogosto sneženje v tej zimi in na vremensko napoved za prihajajoči vikend, se mi je to zdela odlična, če ne edina ideja. Zanimanja za bivakiranje ni bilo, pa sem vseeno upal, da se bo do sobote kdo opogumil. Malo poguma, beri »biti nekoliko trčen v glavo« pa le rabiš da greš načrtno spat v snežno luknjo, kjer boš nekoliko moker, zeblo te bo, dolg dostop itn.
V soboto popoldan sva z Lidijo na izhodišču sama. Nič ne de! Z vso opremo se odpraviva proti cilju – sedlo Vršič, kjer naj bi bilo 1,30 m snega. Če najdeva kakšen dober snežni zamet, ne bo problem izkopat snežno luknjo. Med potjo oko beži na lepo narejene slapove pod Prisankom. A kaj moreš, ko je toliko grozečega snega nad njimi.
Že pod sedlom Vršiča pripravim lavinsko sondo, zabadam na nekaj lokacijah, vendar se sonda ustavi pri največ 1,50 m. Greva dalje! Naslednja luknja je bila bolj obetavna, vsakokrat je šla cela sonda v sneg. Preveriva izpostavljenost plazovom in se odločiva. Tukaj bova spala, samo še hiško narediva. No ja, imela sva ravno še dve uri do noči. Delo se je začelo. Za izdelavo snežne luknje dimenzij 3x2 metra sva potrebovala skoraj dve uri, seveda sva pri tem po svoje upoštevala vse nasvete iz alpinistične literature. Snežna luknja se nama je zdela odlična, pa sem si obenem mislil, da bo šele jutrišnje jutro povedalo, ali kvalitetno je narejena.
Čez noč je bilo napovedano sneženje, na Vršiču naj bi zapadlo 20 d0 40 cm snega. Ali bo streha zdržala? Kdo bo celo noč čistil zračne luknje?
4.45 je ura, zbudi me kapljanje. Miže opazim, da s stropa tu in tam kaplja po tleh. Poskušam zgladiti strop, vendar ne pomaga veliko. Pogledam termometer, ki kaže +1 stopinja, saj ni čudno, da kaplja. Zunanja temperatura je bila -6 stopinj. Ni druge, je treba znižat temperaturo v bivaku, očistim zračni odprtini, naredim še eno manjšo pri vhodu in ugasnem svečo. Lidija med tem zavita v spalko spi kot ubita. Mine pet minut in ne kaplja več. Zmaga za enkrat!? Bivak lepo zdrži čez noč, vstaneva ob 7. uri in pospraviva svoje stvari.
Zunaj je novih kar 40 cm snega, tako da je najina sinočnja gaz skoraj neopazna. Je treba v dolino do 2. ovinka, k avtu. Le ta je vzljubil vršiško cesto in se jo trmasto oklepal, dokler ga nisva obula v verige iz Lesc. Nakar se je omehčal in naju pokorno popeljal do Erike in nato domov.
Nauk zgodbe: Kako dobro snežno luknjo si naredil, boš ugotovil šele naslednje jutro po prespani oziroma neprespani noči. Pa veliko uspeha vsem pri tovrstnem početju, saj nikoli ne veš, kdaj ti bo rešila tisto najbolj dragoceno – življenje.
Božidar Družijanič