Gorenjski glas, 26.08.05 – Jasna Paladin: Aleš Koželj, alpinist iz Zgornjih Stranj pri Kamniku
Aleš Koželj, 31-letni alpinist iz Zgornjih Stranj pri Kamniku, se je temu ekstremnemu športu zapisal že pred sedmimi leti, vendar pa ga je večina od širše slovenske javnosti pobliže spoznala šele ob nedavni odpravi na Nanga Parbat kot soplezalca Tomaža Humarja
Bogovi so res doma na vrhovih
Aleš Koželj, vrhunski alpinist
Jasna Paladin
Aleš Koželj, 31-letni alpinist iz Zgornjih Stranj pri Kamniku, se je temu ekstremnemu športu zapisal že pred sedmimi leti, vendar pa ga je večina od širše slovenske javnosti pobliže spoznala šele ob nedavni odpravi na Nanga Parbat kot soplezalca Tomaža Humarja. Slednji je bil nato, ko se je njegov poskus prvenstvenega solo vzpona preko najvišje stene sveta dramatično zapletel, in tudi po srečni rešitvi ter prihodu v domovino deležen vse pozornosti domačih in tujih medijev, Koželj pa je bil ob tem nekoliko neupravičeno prezrt. Ta mladi alpinist in gorski reševalec z mednarodnim statusom vrhunskega športnika je namreč izkušen plezalec, ki je v alpinistični srenji že pred časom opozoril nase in si do danes nabral že ničkoliko spoštovanja vrednih vzponov: odprava v pogorje Janak v Himalaji na 6702 metrov visoko Južno Pathibaro leta 2002 je bil odličen uvod v izjemen dosežek, prvenstveno smer na Aconcagui, za katero sta bila skupaj s Tomažem Humarjem leta 2004 nominirana za zlati cepin, najvišjo mednarodno priznanje v alpinizmu. Koželj se torej ob boku Humarja na odpravi Nanga Parbat (8125 m) in na Cholatse nekaj mesecev pred tem ni znašel po naključju. Aleš, eden najbolj perspektivnih slovenskih alpinistov, se je zavoljo strmih sten odpovedal ustaljenemu in varnemu »nižinskemu« življenju; poleg domačih kamniških planin najraje zahaja v bovški konec. Kljub vsem doživetjem, ki jih ima že za sabo, se je izkazal za skromnega in zelo prijetnega sogovornika.
V stene pri štiriindvajsetih
»Že od malega sem z očetom veliko hodil v hribe, potem pa sem se tega kar nekako "preobjedel". Šele dosti kasneje so me planine ponovno zagrabile, predvsem pozimi. Ker sem si želel nabrati izkušenj za varnejšo hojo v zimskih razmerah, sem se vpisal v alpinistično šolo AO Kamnik. Imel sem srečo, da so me v svet alpinizma vpeljali pravi ljudje. Eden mojih prvih mentorjev je bil Robert Poličnik z Godiča, ki me je hitro navdušil za plezanje,« s posebnim čarom razloži Aleš in na moje veliko presenečenje doda, da se je to zgodilo, ko je bil star že 24 let. Kaj ni to malce pozno za alpinizem, nekoliko naivno dodam, a mi pojasni, da leta tu niso tako pomembna.
Pri plezanju s Tomažem besede niso več potrebne
Kako sta se našla s Tomažem Humarjem, je bila naslednja stvar, ki me je zanimala. »Tomaža poznam že skoraj vse življenje, ne nazadnje prihajava z istega konca.« Soplezalca sta postala na odpravi na Aconcaguo, in to po spletu okoliščin: »Za ta vzpon sem se sprva dogovarjal s kamniškim alpinistom Matejem Mošnikom, kasneje pa se nama je pridružil še Tomaž; nato je Mošnik zaradi poškodbe kolena odpravo odpovedal, in s Tomažem sva ostala sama. Vzpon po prvenstveni smeri se nama je odlično posrečil, tudi sicer sva se v steni zelo dobro ujela, postala sva prava prijatelja in od takrat sva tudi soplezalca. Večinoma se zdaj med plezanjem razumeva že brez besed.«
In kakšne spremembe je Tomaž prinesel v njegovo življenje? »Seveda je bila to zame določena prelomnica,« po premisleku pove Aleš, »Humar je zdaj moj mentor, kot je bil Šrauf njegov.« Že večkrat pa smo lahko slišali Tomaževo izjavo, da je bil Aleš eden najboljših slovenskih alpinistov že prej, odkar plezata skupaj, pa je veliko napredoval tudi v razumevanju gora. »Gore je treba znati opazovati in razumeti. Ni vse le v moči …« to Humarjevo prepričanje potrdi Aleš.
Skoraj do 7000 metrov
V nadaljevanju se je najin pogovor samodejno obrnil k Nangi Parbat. Širša javnost je za odpravo izvedela zelo pozno, praktično tik pred odhodom. Koliko časa pa sta podvig načrtovala s Tomažem? »Humar je sicer večkrat omenil, da se bo znova odpravil na Nango, a mu kar nisem verjel. Dokončno se je odločil po Cholatseju aprila letos, in to zelo na hitro. Seveda sem bil takoj za, saj sem imel to goro tudi sam že večkrat v mislih; želel sem si splezati na vrh, a po odpovedi soplezalca Anžeta Marenčeta sem z obžalovanjem uvidel, da bo ta moj načrt ostal neuresničen.« Na izpolnitev te želje je sicer upal vse do Tomaževe odločitve, da se v steno poda sam. »Takrat sem bil nekoliko razočaran, hkrati pa sem si pravzaprav oddahnil,« je svoje občutke ob tem iskreno opisal Aleš. »Plezanje na Nangi je namreč resnično tvegano; mogočnost osrednje stene je neopisljiva, slike ne prikažejo niti približne veličine. Tomaž je bil le drobna pikica v njej, celo helikopter, ki sem ga z daljnogledom opazoval iz baznega tabora, se je kar izgubil.«
Ustrašil sem se šele zadnji dan
Aleševa prisotnost v baznem taboru se ni izkazala za nepogrešljivo samo pri aklimatizaciji in med Tomaževim napredovanjem v steni, ko mu je pomagal z navodili, ampak tudi kasneje, ko se je začelo Tomaževo reševanje. »Bilo je napeto. A v resnici sem vseskozi pričakoval, da se bo Tomaž rešil. Pravzaprav sem bil presenečen, ko je prosil za helikopter. Doslej se mu je iz vsake, še tako zapletene situacije nekako uspelo rešiti. Zares pa sem se ustrašil zadnji dan, tistega jutra, ko smo ga rešili, Tomaž se namreč kljub dogovoru ni in ni javil v bazo. Z daljnogledom sem videl, da se je greben, na katerem je obtičal, tisto noč na enem mestu odlomil, in resnično nas je skrbelo, da je Tomaža odneslo.«
Kako težko bo reševanje, je Aleš sprevidel že nekaj dni prej, ko se je skupaj s pilotom v helikopterju dvignil proti steni: »Bilo je nemogoče storiti karkoli, Tomaža sva sicer videla, a helikopter je premetaval veter, izgubljal je višino in niti za trenutek nisva mogla obmirovati. Tako mu nikakor nisva mogla vreči hrane.« Ta na videz neuspeli poskus pa se je izkazal za zelo koristnega, saj je Aleš posnel nekaj fotografij, ki so bile pozneje reševalcem v veliko pomoč.
Kakšno sporočilo je gora pustila tokrat?
»Na Nangi pa je res tako, kot so rekli včasih – da bogovi bivajo na gorah. Tam gori mora res biti neki bog … Prav na mestu, kjer sva med aklimatizacijo plezala s Tomažem, se je na sicer povsem jasni gori napravil oblak.« Z gore je neprestano odmevalo zlovešče grmenje. »Kot boeing,« zvok slikovito opiše Aleš in doda, da je ob bližnjem srečanju z mogočno goro občutil veliko strahospoštovanje.
Da se je le vse srečno končalo, je misel, ki ga še danes večkrat prešine, izkušnja, ki mu jo je dala Nanga, pa je neprecenljiva.
Mladi kamniški alpinist na koncu pogovora še omeni, da se zaveda tveganosti svojega početja, da pa se nikakor ne strinja s tistimi, ki imajo alpiniste za ljudi, ki se neodgovorno igrajo z lastnim življenjem. »Prepričan sem, da znamo življenje ceniti veliko bolj kot
navadni ljudje.«