Dnevnik, 24.08.04, - Dragica Manfreda: Naša najvišja planšarija na planini Velo polje je tudi uradno postala del bohinjske sirarske poti
Bohinjski sir visoko pod gorami
Naša najvišja planšarija na planini Velo polje je tudi uradno postala del bohinjske sirarske poti
VELO POLJE - Sirarska pot s ponudbo mlečnih izdelkov postaja vse prepoznavnejša in vse daljša. Od planin Pečana, Laz, Krstenica, Konjščica, Uskovnica, Praprotnica, Zajamniki in Goreljek se dvigne na dobrih 1700 nadmorskih metrov do Velega polja, najvišje ležeče planšarije. Bohinjci so te dni zakoličili še eno postajo na sirarski poti, ki povezuje planine, na katerih so oživili sirarstvo; zakoličili so jo s trimetrskim, kot cent težkim macesnovim stebrom, ki je ostal od mogočnega drevesa po tistem, ko ga je obdelala strela. Na steber so zapisali »Sirarska pot - sirarna Velo polje«, sirar
Franci Smukavec pa je na skalo ob stebru dodal ponudbo iz sveže pomolzenega mleka. S planinskim bohinjskim sirom, ki pride iz njegovega sirarskega kotla in je posebna kombinacija trapista in gaude, pa čaka tudi na priznanje lastne blagovne znamke.
Zakoličenje sirarske poti je bilo še najbolj podobno kakšnim Krpanovim podvigom. »Oče« bohinjske sirarske poti
Dušan Jovič in gospodar planšarij na Velem polju ter pod Mišel vrhom
Vinko Korošec<&b> sta morala namreč na križišču poti za Velo polje in Vodnikovo kočo čakati kar lep čas, da je prišlo mimo nekaj parov krepkih rok, ki so jima pomagale dvigniti in postaviti macesnov steber.
KRAVO NA ŠKRIPEC
Zgodovino bohinjskih planin in Velega polja že od srednjega veka sem pišejo majerji in majerce, ki so ob svetem Jakobu prignali sem gor živino z nižje ležečih senožetnih planin. Pa da ne bi kdo mislil, da krave kar priskakljajo s Konjščice na Velo polje! Med hojo od Jezerc proti Velemu polju je na triglavski strani prevala Vinko Korošec povedal svežo kravjo zgodbo s te naporne poti: »Čeprav ima čreda na visoko ležeče Velo polje dovolj spremljevalcev in se krave na nižjih planinah kondicijsko usposobijo za ta napor, se kdaj zgodi tudi nesreča. Na prepadnem delu je letos zdrsnilo kravi in po melišču se je popeljala v globino. Če njenega padca ne bi ustavilo šibko ruševje, bi končala na dnu. Vendar je krava ob ruševju povsem mirno obležala. Izkazalo se je celo, da ni poškodovana. Očitno je čutila, da bi ob premikanju zdrsnila naprej. Na srečo so nam z vrvmi priskočili na pomoč gorski policisti. Naredili smo škripec ter 500 kil težko žival srečno potegnili iz nevarne pasti.«
DELA JE VEDNO DOVOLJ
Za obnovo opuščenih sirarn je vedno premalo denarja, čeprav so zadnja leta uspešni tudi pri pridobivanju evropskih sredstev.
Zakaj je letos na Velem polju le 32 krav, prejšnja leta pa jih je bilo skoraj še enkrat toliko, nam sirar Smukavec iz Stare Fužine ni znal povedati, pravi pa, da je zato letos na planini več molznic kot lani in s tem več mleka. Lastniki črede so kmetje iz Podjelja in Koprivnika. Frenk, kot mu pravijo prijatelji, je sirarske tečaje opravil v Kranju, izdelovanje sira pa je le eden izmed opravkov: »Največ je pastirskega dela, pri čemer mi pomagata pomočnika Jaka iz Ljubljane in Slavko iz Maribora. Vstaja se ob petih, ko pripeljemo krave z Mišelske planine ter jih pomolzemo v lesenem molzišču, ki je odličen izum našega Joviča in kamor gredo rade tudi zaradi soli. Nekaj mleka damo kisati, ostalo zlijemo v kotel in segrejemo na 32 stopinj. Dodamo sirišče, odcedimo sirotko in nato s trnjačem mešamo, dokler ne postane zrnato. Za mehke sire mleko manj ogreješ, za pravi ementalec pa mora biti ogreto na 52 stopinj. Kasneje se sir prestavi v modele, stiska v preši, potopi za 24 ur v slanico in da v zorenje. Za kilogram sira potrebujemo deset litrov mleka.« Nekaj skrivnosti pa pravi sirar vedno ohrani zase. Planinski sir gre dobro v promet, Frenk pravi, da mu komaj uspe zadržati hlebec na polici tri tedne, kolikor je pač najkrajši čas zorenja.
Dragica Manfreda