Delo/Kronika - Mitja Felc: ... lahko daje lažen občutek varnosti
Velika nevarnost plazov: Zaradi zadnjega snega in visokih temperatur previdno v gorah in med turno smuko.
Ljubljana – Debela snežna odeja v več plasteh in toplejše vreme sta pravi recept za proženje snežnih plazov. Gre za nenavaden in hiter premik gmote snega po pobočju navzdol, ki sam po sebi sicer ni nevaren, težava je le, če med plazenjem »sreča« pohodnika ali turnega smučarja.
Brez dvoma so se te dni v slovenskem visokogorju združili vsi parametri, ki vplivajo na plazove. O plazu govorimo, ko dolžina snežnega plazu presega 50 metrov, pri krajših razdaljah to strokovnjaki uvrščajo med plaziče ali osipe. Vzrokov za nastanek plazu je mnogo, vedno pa gre za preobremenitev ali zmanjšanje trenja snežne odeje ali pa kar oba vzroka hkrati. Plaz se lahko sproži povsem spontano, zaradi naravnih vzrokov, ali pa mu pri tem pomaga človek s hojo ali smučanjem po nestabilni snežni odeji. Načinov, kako si gmota snega utira pot v dolino, je več. Lahko drsi, teče ali se kotali. Na svoji poti lahko pobere še kamenje, skale, veje, drevesa in zemljo.
Snežni plazovi sodijo med naravne nesreče, katerim pa se človek – za razliko od mnogih drugih – lahko povsem izogne. Ko enkrat pride do večjega plazu, je za ukrepanje navadno že prepozno, zato naj na prvem mestu ostane le preventiva. To pomeni, da se v plazovitem obdobju odrečemo priljubljeni hoji v visokogorje ali turni smuki, saj je takšno početje lahko smrtno nevarno. Snežni plazovi nimajo prav nobenega urnika, včasih uberejo že ustaljene poti, spet drugič povsem nove, kar jih uvršča med nesreče, ki vedno presenečajo, četudi smo nanje pripravljeni.
Varno le na nižjih vrhovih
V zadnjih letih so sicer ustrezno nadgradili varnostno opremo za reševanje izpod bele odeje, a se v njej lahko skriva tudi past. Pa ne zato, da bi bila takšna oprema neprimerna, ampak zato, ker si prav zaradi boljšega občutka varnosti ljudje več upajo. »Gre za zanimiv fenomen,« pojasnjuje Gregor Dolinar, predsednik Društva gorske reševalne službe Kranj. »Gorski reševalci opažamo, da so denimo turni smučarju opremljeni z žolnami, napihljivimi vrečami in sondami, a si prav zaradi tega tudi več upajo in gredo po nevarnejših pobočjih. Lažni občutek varnosti človeka hitro zavede in prav zato je tveganje za hude poškodbe ali smrt lahko še večje.«
Svež sneg je gotovo priljubljen, a seveda tudi nevaren. To pa predvsem na pobočjih, ki je za gornike najbolj zanimiv. Dolinar pojasnjuje, da se ljudje največkrat odpravijo prav na teren, ki ga plazovi najbolj ogrožajo. Na prestrmo pobočje (kjer se sneg tako ali tako usipa že med sneženjem) zaradi nedostopnosti ne hodijo, prav tako nevarnosti za plazove ni na položnem terenu. Tako ostanejo le še srednje strma pobočja (najnevarnejši je naklon med 20 in 50 stopinjami), za katera pa nikoli ne veš, kdaj na njih preseneti plaz. Vsekakor pa sogovornik svetuje tistim, ki se težko uprejo snežnim dogodivščinam v gorah, naj se odpravijo na nižje vrhove, saj tam ni nevarnosti. Medtem ko vas v prihodnjih dneh obisk visokogorja lahko kaj hitro stane življenja.
Med ljubitelji zimskih športov nesreča preži tudi zunaj urejenih smučarskih prog. Vijuganje po sveže zapadlem snegu resda pomeni velik užitek, a se je treba zavedati, da zunaj smučišča terena nihče ne ureja in je prav tako nevarno. V zadnjih letih je bilo kar nekaj nesreč, ko je plaz smučarja zasul zunaj urejenih prog. »Treba je vedeti, da je lahko le nekaj deset metrov od urejenega smučišča situacija povsem drugačna,« opozarja Dolinar.
Ključnih je prvih 18 minut
Če koga zasuje plaz, je najpomembneje ohraniti mirne živce. Najbolj izkušen član ekipe organizira reševanje, nekdo pokliče pomoč (112), se jasno predstavi, pove, kje je, kaj se je zgodilo in koliko ljudi je v nesreči udeleženih. Ključnih je prvih 18 minut. Na začetku iskanja si zapomnimo zadnjo točko, ko smo človeka videli na površju. Nato iščemo od tam naprej po plazovini. Pozorni smo na razne predmete, kot so smuči, palice, kape, nahrbtnik. Pod njimi je morda pogrešani. Ves čas sledimo signalu plazovne žolne, ki jo imamo vklopljeno na sprejem. Ko pridemo do točke z najmanjšo razdaljo, začnemo fino iskanje, nato pa s sondo še natančneje določimo položaj in nazadnje začnemo izkopavanje.
Mitja Felc
Foto: Mateja Gruden/Nedelo