Silvo Baznik: Prvič v tem poletju vstanem po peti uri zjutraj, da se odpravim v gore.
Tako šele ob pol sedmih parkiram avto v Kamniški Bistrici in se lenobno odpravim na pot.
Vzpenjam se skozi gozd do Galerij, lepotic iz časov, ko je ledenik segal prav pod njo. Mirnih korakov se povzpnem do spodnje postaje tovorne žičnice in nadaljujem pot. Ozrem se na Kompotelo, ki jo osvetijo prvi sončni žarki a v zraku je sopara in čutim znoj, ki mi kljub počasni hoji polzi po hrbtu. A nič ne de, grem naprej po stezici. Prečim nekaj grabnov in visoko se steza združi z drugo, ki pripelje popotnike z Jermance, do koder lahko pridejo z avtomobili. Pred menoj sta planinca a kmalu sta za mano, ko ju prehitim pred razpotjem za Repov kot in Kamniško sedlo. Še grizem strmino gozda, vzpenjam se v ključih, dokler ne dosežem grape V Klinu, kjer v mokrih obdobjih izvira studenec. Vzpenjam se do trate Na stanu, kjer je včasih stala pastirska koča, danes pa zavetišče Pastirji z nekaj klopmi in mizami za utrujene pohodnike. Nadaljujem pot mimo velikega balvana po tratah do ruševja. Steza me vodi v ključih mimo Kamrce, velikega balvana. Tu stopim naravnost navzgor in kmalu dosežem Gornjo gričo. Ustavim se le toliko, kolikor potrebujem za fotografiranje in nadaljujem vzpon proti Kamniškem sedlu. Ko zagledam kočo, stopim levo na trate in kmalu sem sredi mnogoterih cvetov planik. Še malce više dosežem rob Kamniškega sedla. Fotografiram. Prve meglice so znanilci, da ne bo ravno veliko dobrih razgledov. Ko stopam preko melišč pod Brano, meglica doseže Kamniško sedlo. Na severozahodnem grebenu Brane hitro fotografiram gore od Grintovca do Mrzle gore in nadaljujem pot do jeklenic in naprej na vršni greben. Ko zagledam vrh Brane, vidim tudi prvo meglico a na srečo le ta odplava in na vrhu me pozdravita planinca, in sončni vrh, a žal le za nekaj minut. Kmalu se pripodi meglica, ki me ogrne v beli pajčolan in poskrbi, da ne ostanem dolgo na vrhu.
Stopam navzdol po isti poti, srečujem planince, ki gredo na vrh. Spotoma fotografiram gorsko cvetje, ki popestri vzpon. Kmalu bo odcvetelo in na svojih poteh bom srečeval vedno manjše število cvetočih rož. Spodaj na sedlu dohitim planinko z vrha, ona se poda navzdol, jaz pa postavam na grebenu sedla, fotografiram in grem na melišča pod Planjavo, ki nudijo hiter in varen spust nazaj na trate stanu. Le toliko se ustavim, da ovekovečim lepoto kernerjevega mahu in prelepih ciklam. Spodaj poklepetem s popotnikoma in jima svetujem lažji vzpon po markirani poti kot po meliščih. Še nekaj korakov in sem v gozdu, spodaj V Klinu zopet, danes že tretjič, srečam planinko Marijano in skupaj odkorakava v Kamniško Bistrico. Odpeljem jo na parkirišče v Stahovici, kjer je včeraj parkirala avto in nadaljevala pot s kolegicami v Logarsko dolino. Kolegice so danes plezale, ona pa se je povzpela na Brano in tam sva se srečala.
Poslovila sva se in si zaželela še veliko užitkov v gorah ter nadaljevala vsak svojo pot domov.