Bojan Ambrožič: ... Začel sem zopet v Trenti (Zadnjici) in se po poti čez Komar podal proti Kanjavcu.
Odcep za to pot je spodaj mogoče res slabše označen, a ga pravzaprav ni mogoče zgrešiti, če smo na mestu, kjer se vidi slap pozorni na stezico, ki pelje pod severno steno Kanjavca. Pot na začetku zanimivo poteka skozi grape, ki jih zapirajo navaljeni balvani. Potem izstopi iz grap in se zelo hitro dviga skozi ruševje. Vsekakor veliko hitrejša in zanimivejša varianta, kot dolgo vzpenjanje po mulatjeri.
Za tem sem zavil na pot čez Kanjavčeve police. Pred začetkom poti leži zelo položno snežišče, ki pa je bilo zjutraj tako trdo, ledeno in spolzko, da nisem mogel varno čez. Zato sem ga raje obšel. Verjetno pa ga je današnje toplo vreme do popoldneva toliko zmehčalo, da se ga je dalo kasneje brez problema prečiti. Nad potjo pa je mogoče videti ogromno zelo lepo žagasto gubo.
Pot čez Kanjavčeve police je speljana po naravnih prehodih, kjer so v stiku mehkejše in trše kamnine. Na mestu mehkejših kamnin so nastali naravni spodmoli in skalne police po katerih poteka pot. Po drugi strani pa v gnilo, mehko kamnino nikakor niso mogli zabiti klinov in napeljati jeklenic. Zato je pot večinoma nezavarovana. Izpostavljenost je, na mestoma zelo ozkih policah, velika. Dodatno težavo predstavlja še naložen grušč zaradi katerega je potrebno stopati zares previdno. Vseeno je hoja po tej poti (z nekaj previdnosti) čisti užitek, saj je razgled ves čas čudovit. Geološke zanimivosti pa se kar vrstijo.
S polic sem nadaljeval proti Vodnikovemu Vršacu. Označene poti nanj seveda ni. Nanj sem se povzpel s sedla za Kanjavcem od koder je prvih nekaj 10 m plezanje do prve težavnostne stopnje. Potem sledi prečenje položnega, planotastega terena, ki ga prepredajo številne zelo globoke škraplje. Sam vrh pa je pravzaprav povsem neizrazit hribček, ki se dviga nad vršno planoto.
Zatem sem nadaljeval proti Zasavski koči na Prehodavcih, ves čas z lepimi pogledi na Jezero pod Vršacem. Po tem, ko je še pred kratkim v njem plavala nekaj metrov velika “ledena gora”, se je jezero dokončno osvobodilo vsega ledu in snega. Nadaljeval sem mimo najvišje ležečega Triglavskega jezera - Rjavega jezera, ki pa je bilo danes videti smaragdno zelene barve. Sledil je razmeroma dolgočasen vzpon na Hribarice, ki sem si ga skrajšal z gorskim tekom.
Brez potrebe ter zgolj in izključno za užitek sem potem tekel vse do vrha Kanjavca. Glede na to, da sem zadnje čase veliko v hribih opažam, da se mi pozna, da sem aklimatiziran in da zato nimam več toliko težav s tekom nad 2000 m, kjer se višina pri teku običajno že zelo občuti. Vseeno sem še svetlobna leta daleč od podobne moči in hitrosti v nogah, kot sem jo naprimer imel lani. Zavedam se, da je letošnja tekaška sezona že zdavnaj izgubljena. Zato ne treniram več na polno, ker se zavedam, da bi bili težki treningi riziko, da bi spet po nepotrebnem zbolel ali pa se poškodoval. Poskušam pa ujeti neko prehodno formo, ki mi bo omogočala dobro počutje in pa nudila dobro osnovo za pripravo na naslednjo sezono.
Na Kanjavcu sem se dobro razgledal na brezpotja, ki me danes še čakajo. Potem sem se spustil do sedla Čez Hribarice. Od tod sem sledil stezici z možici, ki me je udobno pripeljala do začetka grebena Vrha Hribaric. Pot poteka bodisi po grebenu ali pa se mu umika na desno. Nikjer ni tako težko prehodno, da se ne bi ves čas dalo hoditi po grebenu. Na Vrh Zelenic se povzpnem brez vseh težav. Vmes le naletim na velik trop kozorogov.
Z vrha pogledujem naprej po grebenu proti jugu, proti Škednjevcu. Na zemljevidu sta vrhova videti zelo blizu skupaj. V resnici pa je med njima dolg zapleten kraški blodnjak. “Bog ne daj, da me tu dobi megla,” si mislim. Nazaj grede sem sicer ugotovil, da čez ta sistem kotličev in škrapelj udobno popeljejo možici. Dol grede proti Škednjovcu pa sem zgrešil možice in sem moral mestoma celo plezati čez škraplje in kotliče. Vendar vse dobro in nič za to če se opravi kakšen dodatni ovinek na poti dokler ni megle. Greben Škednjovca pa je zelo oster in izpostavljen. Potrebno je res zelo previdno plezanje do II. Najbolje se je držati kar grebena ali pa se mu rahlo umikati na desno. Psiha dela! Bil sem že pozen, ampak na tem grebenu ni mogoče hiteti. Za tem sem se vrnil po bolj ali manj isti poti nazaj do sedla Čez Hribarice. Po dobrih meliščih sem bil hitro na Doliču. S tod pa po mulatjeri nazaj v Zadnjico, kjer sem po slabih 12 urah hoje / teka zaključil turo.
Lep gorniški pozdrav,
Bojan Ambrožič