Primož Blaha: Ideja za pobeg na sneg v vročih poletnih dneh.
Z Miho sva izkoristila vremensko okno pred poslabšanjem in se odpravila na manj znani vrh Care Alto v skupini Adamello. Ta impozantni vrh leži na jugu skupine, a se ga iz okoliških dolin sploh ne vidi, saj so te vrezane globoko v strma pobočja, da med vožnjo niti ne slutiš visokih snežnih gora tam nekje zgoraj …
Prvi dan sva se zapeljala v dolino Val Rendena, ki ločuje Brentske Dolomite na vzhodu ter skupino Adamella in Presanelle na zahodu. V stransko dolino Val di Borzago vodi cesta do parkirišča na 1250 metrih. Tam sva že zagledala kočo Rifugio Care Alto na grebenu 2459 metrov visoko. Morda bi bilo bolje, če je ne bi, saj je videti res daleč. K sreči razgibana pot hitro mine; sprva ob mogočni ledeniški reki v bujno zeleni dolini s strmimi pobočji in slapovi na vseh straneh, višje po cvetočem pobočju do koče na atraktivni lokaciji. Ta gorska skupina je na južni strani Alp, zato rastje sega vse do okoli 2500 – 2600 metrov. Tudi oblačno vreme nama je šlo na roko in čeprav sva bila prikrajšana večernih razgledov sva bila vesela sence ob dolgem vzponu. Koča je lepo urejena, udobna in z dobro hrano, poleg naju je bilo le še osem Italijanov (bila je nedelja).
Naslednji dan sva se odpravila na pot ob prvem svitu, kljub temu je bilo nenavadno toplo. Do vrha je okroglih tisoč metrov višinske razlike, vendar sva se že takoj za kočo strmo spustila kakih 150 m, nato sledi zelo dolgo prečenje in zložen vzpon na sedlo Sella di Niscli (2875 m). Ves čas sva hodila stran od vrha in šele na sedlu sva obrnila v pravo smer. Kratek čas po skalah in kmalu sva dosegla obsežen ledenik, ki je še povsem prekrit s snegom.
Strmina postopoma narašča in se pod grebenom postavi precej pokonci. Ker je snega še veliko, sva po njem prišla malo višje od spodnjega sidrišča za spust, tam sva snela dereze in splezala dobrih deset metrov strmo navzgor do SZ grebena. Greben ni posebno dolg ali zahteven (I-II), vendar naju je vseeno zaposlil za celo uro, saj sta vmes dva zoprna in izpostavljena prehoda, tako da sva se varovala, še enkrat sva tudi natikala dereze, čeprav se je izkazalo za nepotrebno. Vrh je višini in legi primerno izjemno razgleden, žal ta dan vidljivost ni bila najboljša. Vsekakor dovolj dobra za navdušenje ob vzponu.
Vrh pa je tudi zelo ozek, zato sva se kaj kmalu odpravila navzdol. Po vzhodnem grebenu so se namreč bližale tri vodniške naveze, ki so se od koče odpravile kakšno uro pred nama. Vzhodni greben je za stopnjo težji (AD, II-III), gotovo pa gre za zelo priporočljivo krožno turo (torej s spustom po najini Via normale).
Midva sva se vrnila po isti smeri, po že znanem grebenu je šlo precej hitreje, na koncu sva se spustila po vrvi do snega in kar pohitela preko ledenika nazaj, saj so se iz doline že dvigali oblaki. Pod ledenikom sva sledila možicem po bližnjici preko ne ravno udobne morene, a vseeno sva brez težav dosegla pot in po njej spet malo navzgor do koče. Po okrepčilnem kosilu naju je čakal še dolg spust v dolino, ki je tudi hitro minil.
Skratka, gre za dolgo, naporno in razgibano turo na mogočen vrh, ki ponuja lep izziv ter krasen razgled in bogato doživetje ob poti. Za vtis dodajam sposojeno sliko z interneta, na kateri se vidi Care Alto v vsej veličini.