MMC RTV SLO - Blog sintra: O zaletavosti, o gamsjih kakcih, o špancirštoku, ki nama ga je ponudil sam šent Bernard, o Jaku in še o kom
Po par letih šodranja, to je tavanja po markiranih poteh ter sem in tja tudi po lovskih stezah, me je vse bolj gnalo v brezpotja. Opazoval sem pobočja gora in gledal izrazite, od daleč divje slikovite doline, a po kartah sodeč, brez označenih poti. Mislil sem si: zakaj moram hoditi daleč naokoli, če bi šlo tam skozi naravnost? Ob priliki sem za mnenje vprašal Jaka (ime ni od slovenskega Jake, ampak od himaljaskega goveda!), lovskega nadzornika Bistriške doline, kako je s tem. Dolgo me je gledal, se posmihal in nekaj godrnjal, potem pa me je peljal pred dom v Kamniški Bistrici. S široko kretnjo je pokazal na gore, razložil, katera dolina je Kovačnica, katera Kurja dolina, kje je Gamsov skret, kje so Žmavčarji in kje Kotliški graben, potem pa razodel, da se je možno prebiti skoraj povsod. Sem in tja je sicer treba malo poplezati, a ni sile, razen, če ne zaideš.
Pričel sem prebirati alpinistične brošure in kmalu vedel dovolj. Čeprav me alpinizem sam po sebi sploh ni mikal, danes vem, da je takšna radovednost prvi klic, ki privede do odločitve. Po spletu različnih okoliščin - ena najpomembnejših je bila tovarišija - med plezalce nisem nikoli zašel. Pa mi ni žal; če bi moral življenje še enkrat ponoviti, bi izbral isto pot.
No, takrat tega še nisem vedel in ni minilo niti mesec dni, ko sva z Milošem krenila, da poiščeva prehod skozi - Gamsov skret.
Iz Konca sva jo mahnila »direktnega«, po z borno travo preraščenem melišču naravnost navzgor. Kasneje sem spoznal, da je bila napaka že v izhodišču. Pot namreč že na začetku krene v levo, skozi Črni gozd in v širokem loku zaobide Mali Hudi graben, ki ga preči visoko nad gozdno mejo. Tam, v Travah, se je obdržala krpa gozda, ki je na nekakem pomolu, kot na odskočišču smučarske skakalnice. Plazovi se usipajo levo in desno, dreves na sredini pa ne ogrozijo.
Švedranje čez šodre je bilo prav mukotrpno. Saj poznate: dva koraka naprej, enega nazaj. Niti pol ure nisva bila na poti, ko sva nenadoma naletela na klop in – glej čudo: do nje je bila »zbagerirana« zanikrna cesta, po kateri bi lahko prišel s terenskim vozilom. Pred klopco je bila čudna konstrukcija, ki je izgledala kot kozolec, a so rante služile le kot naslon za puško. Klop je bila še vedno pogrnjena s kocem in lovec, ki se je motal tam okoli, nama je povedal, da je pred kratkim tu sedel sam presvitli maršal Tito in Ceauşescu, ko sta lovila gamse. Spala sta v koči na Lepem kamnu, od koder so ju pripeljali z džipom.
Preveril sem in določil, da je to moralo biti leta 1970, ko je romunskega krvoloka gostil Kranj.
Lov ni bil naporen: Udobno, na riti, sta s prislonjeno puško streljala zbegane živali, ki so jima jih prignali takorekoč pred nos. Še je povedal, da se je maršal zadovoljil z enim (mogoče je rekel z dvemi, a več gotovo ne), medtem ko Romunu ni in ni bilo zadosti. Ceauşescu je imel posebno puško, ki se ji pravi bokerica in katere zvok je se da spoznati. Ker tista bokerica ni in ni nehala grmeti, so lovci na eni strani razprli obroč, da so gamsi lahko ušli.
»Ta prasec je pobil sedem kapitalcev!« se je zgražal lovec. To številko sem si dobro zapomnil, kot tudi to, da se je bojda tudi maršal, ko je zvedel za poboj, grdo držal.
Vsi ti podatki so se prijatelju, ki ga je politika dobesedno opajala, zdeli velepomembni, tako zelo važni, da sva za pot čez Gamsov skret flegma pozabila vprašati.
Tako sva krenila naprej »za nosom«, proti značilnemu spodmolu, ki se vidi iz doline. Po hudi strmali, ki terja le nekaj previdnosti a toliko več napora, sva ga tudi dosegla.
Pred veliko zijalko je bil resnično pravi gamsov skret. Bobki gamsjih kakcev so prekrivali vso okolico in skoraj ni bilo najti travnate ruše brez njih. Vseeno sva poiskala kolikor toliko čist prostor, kjer sva jedla in pila in odigrala partijo šaha ter s cigaretnim dimom preganjala vonj po gamsjih drekih.
Ko sva se odteščala, sva se razgledala in konstatirala, da čez Gamsov skret še nisva prišla. Ubrala sva jo kar povprek, na levo, kjer sva nad skalno stopnjo opazila gozdiček, o katerem sem govoril. A priti tja gor s te strani ni kar tako. Svet je postal zoprno strm in skrotast. Pa bi vse skupaj še nekako šlo, če bi goro obrnil narobe. Vsi oprimki so bili namreč – narobe: od zgoraj navzdol bi bila pleza mačji kašelj, realno pa je bilo vse strmo, vsi odlomi so bili položeni tako, kot strmal, da ni bilo kaj prijeti in skoraj ni bilo ravnine, na katero bi stopil. Trmoglavo sva rinila dalje in stop na stop, meter za metrom osvajala vesino, ki je bila vse bolj brezupna, dokler…
…dokler se nama ni pripetilo, kar se začetnikom tako rado zgodi: prešla sva mesto, od katere se bi bilo še varno vrniti. Ker je riniti navzdol ponavadi še bolj nevarno, kot iti naprej, sva bila prisiljena nadaljevati. V hudi revi, ko se naju je na trenutke že lotevala panika, nama je na pomoč priskočil šent Bernard, zavetnik gorolazcev, in nama ponudil - špancirštok.
Tiste čase se nordijska hoja še ni uveljavila. Skoraj ne pomnim koga, ki bi uporabljal palice, kaj šele zložljive. A popotna palica je bila koristna reč, da sem si jo ponavadi vsakič kar sproti urezal. Tudi do »ritne kosti« - tako je sopotnik imenoval vsakršne zagate in je v tem primeru pomenilo mesto, kjer sva (iz)visela - sem uspel prilesti s takšnim krepelom. Kaj vem zakaj ga nisem zadegal proč, saj mi je bil bolj ovira kot v pomoč, a verjetno je bil po sredi Šent Bernard?
| |
 |
|
| |
Zdaj, ko sem si ogledal fotografijo in našel še en razlog: tisto krepelo sem na eni prejšnjih poti zrezbaril, zato mi je bilo pri srcu. |
|
Kar naenkrat je ta popotna palica postala pravi Šent Bernardov špancirgank: vsak od naju je vsakič, ko se je uspel kolikor toliko varno ustopiti, ponudil palico sotrpinu, da se jo je ta oprijel in se potegnil na varnejši kraj. Tako sva izmenično, s pomočjo šent Bernardovega krepela, počasi, a od srca, dosegla gozdič, ki pa je bil prav tako strm kot svina. No ja, vsaj česa se je bilo oprijeti in tako sva med drevjem, od drevesa do drevesa, dosegla gornjo lego gozdiča, kjer se je teren vendarle malo položil. Še malo in že sva bila na lovski stezi, ki je privijugala iz doline in vodila naprej na Velike pode.
Šele tam sva spet lahko sproščeno mislila na veverice in Bernarde. Med drugim sva topogledno ugotovila, da je pravi Gamsov skret še vedno nad nama, pod Koglom. V desno je, stran od značilne zijalke pod steno Kogla, segala vrsta strmih lašt in pravo sva našla prav po priročniku, tako, da sva opazovala gamse, ki so se vsi po vrsti odpravili samo po eni. Kasneje sem vsaj desetkrat stopal čez Gamsov skret. Preko sem peljal Miloša, Sašota, Robija. Braneta, Frančka, Dušana in tudi svojo drago. Pozimi, kadar so razmere ugodne, je to najbolj direkten pristop v osrčje Kamniških gora, poleti pa se odpre več možnosti: najraje sem jo ubral po opisani gamsji »lajšti«, koder je očarljivo mesto, kjer je dobro, če si med dolgonogimi. Le tako se lahko udobno prestopiš čez zrak, na ozko poličko, na kateri adrenalin še ne popusti, pade pa že čez dobrih deset metrov, ko si »iz vode«. Tisti prestop je doživetje: po ozkem rtu se moraš povzpeti čim višje – višje, ko zlezeš, krajši je korak. Potem pa se samo dobro oprimeš in zabingljaš čez rob v desno, z desno nogo na gotovs. Če ti uspe (in bog ne daj, da bi ti ne) je občutek tako dober, da sem ta prestop vsakič ponovil.
Včasih smo lašto izpustili in krenili bolj varno, ob lovski jeklenici.
Oba prehoda nista ravno za vrtoglave, a moram reči, da samo na gamsji lašti začutiš, kaj hočejo reči plezalci, ko opisujejo estetiko plezanja.
Rekel sem, da oba prehoda nista ravno za vsakogar, a nikjer ni bilo tako sitno, kot tam, kjer sva rinila prvič.
Avantura, ki sva jo srečno prestala, je bila dobra lekcija, da takšnih traparij ne gre ponavljati. To je bila šola, ki naju je vodila iz preizkušnje v preizkušnjo (tudi gorski reševalci so se pojavili vmes), a sva imela srečo, da sva se skozi neumnosti brez hujših posledic naučila, česa v gorah ne smeš početi. Marsikateremu, tudi mlajšemu od mene, se takšna učna leta niso povsem izšla, nekaterim pa so se povsem sfižila.
Hoja po gorah nikoli ni brez nevarnosti, so rekli v posthumnem govoru za Mitjo. To je bil bučno veseli fant, ki je končal v Steni. Kar dobro sem ga poznal, iz knjižnice in z gora, in še predobro sem vedel, kako je zaletav.
Za Novo leto 1980 nas je z vrha zaledenelega Mahavčka povedel kar naravnost navzdol, na planino Govnjač. Sneg je prekrivala ledena skorja, ki se je vsake toliko predirala do polpodkolen. Mitja je rinil prvi in utiral gaz: s spuščenimi nogavicami je v strmali z golimi nogami lomil skorjo, ki je bila ostra kot noževo rezilo. Ko smo prispeli do planine, je imel obe nogi strašno porezani in čevlji so bili polni krvi. Prav takega sem čez nekaj mesecev srečal pri sestopu s Kamniškega sedla. V plezalni smeri je padel, da je bil oklan kot volk po bitki. Pa se je spet samo smejal, češ: »Eh, saj to ni nič - važno je, da smo zdravi…«
Po tolikih letih ne analiziram, kaj je bil vzrok, da je padel, in ne iščem več krivde, kdo od obeh je naredil napako, če je ta sploh bila. Vem samo, da se ga bom vedno spominjal kot trmoglavca (tudi trdoglavca, ki je najraje rinil z glavo skozi zid), a tudi kot zanesenega mladeniča, ki drugače ni znal živeti.
Na koncu mu je uspelo ostati večno mlad in to bi mu bilo pravzaprav treba grenko zavidati.