Šport, april 2007 – Rok Levičar: čevlji, čelada, celopostavni plezalni pas, sedežni plezalni pas, samovarovalni komplet, samovarovalni komplet
Da bo glava cela in bo varen stop
Resda nam je zima tik ob začetku pomladi zadala še en udarec, ampak moči sonca in vedno višjih temperatur ne bo več mogoče zaustaviti. V prihajajočem pomladnem času se bo sneg vedno bolj vdajal toplim sončnim žarkom in ti bodo spet razkrili skalna pobočja gora.
In prav v ta svet se bodo zagledali mnogi ljubitelji gibanja v gorah. Nekateri se bodo/boste odpravili po markiranih gorskih in hribovskih poteh, druge pa bodo zamikale stene, strma pobočja, preko katerih vodijo zavarovane plezalne poti, popularno imenovane tudi ’ferate’.
K prijetnemu in varnemu gibanju v takem svetu veliko in v nekaterih primerih odločilno pripomore tudi dobra, ustrezna in varna oprema.
Vsaka tura se začne s čevlji. Za gibanje v gorah, tako za markirane kot za zavarovane plezalne poti, so najprimernejši čevlji s tršim, grobo profiliranim podplatom iz hrapave gume (npr. vibram), ki omogoča dobro trenje na skalah in s tem večjo stabilnost pri stopanju. Za ferate in kakšna brezpotja, kjer je treba tudi tu pa tam kaj poplezati, je dobro, da ima čevelj prednjo konico podplata preoblikovano, tako da je ta rahlo ožja in ploska (t. i. climbing zone), zaradi česar se lahko veliko bolj natančno in zanesljivo stopa. Kot je znano, naj bodo gorniški čevlji visoki, tako da je gleženj dobro učvrščen in da se zmanjša možnost zvina (do katerega pogosto pride pri sestopih). Dobro je tudi, da ima čevelj kakšno izmed vodotesnih in paropropustnih membran (npr. gore-tex), kar se izkaže kot velika prednost, ko začnemo turo ob jutranji rosi ali ko nas ujame nenadna poletna nevihta ali ko prečimo kak gorski potok.
K opremi vsakogar, ki se podaja v svet gora, sploh pa tistih, ki želijo osvajati vrhove po zahtevnejših poteh, sodi čelada. Ščiti nas pred padajočim kamenjem, ki se lahko ruši samo ali ga rušijo nad nami drugi gorniki ali živali (npr. kozorogi), in tudi zmanjša možnost poškodb glave ob padcu ali drugih udarcih. Danes je na trgu več tipov gorniških čelad, od takih, kjer je prevladujoč material polipropilenska pena, do plastičnih polikarbonatnih in takih, ki kombinirajo rabo obeh materialov. Za vsestransko gorniško rabo so malenkost bolj primerne čelade, ki imajo polikarbonatno školjko ali so kombinacija take školjke in penastega vložka. Prednost takih čelad je v tem, da so robustnejše in odpornejše na udarce. Čelade iz pene so resda zelo lahke in udobne, a ob močnejšem udarcu se deformirajo in lahko razpadejo. Paziti je treba tudi, da ne sedamo nanje, ker lahko počijo. Pri čeladah s plastično školjko ni takih skrbi. Lastnosti dobrih čelad so tudi dobra ventilacija (velike in dobro razporejene reže za zračenje), enostavno in hitro nastavljanje (da čelada trdno in stabilno stoji na glavi), možnost fiksiranja čelne svetilke ter seveda udobje.
Vedno več gornikov se danes loteva tudi zahtevnejših poti, kar zavarovane plezalne poti tudi so. Resda se nam tu odpira svet, poln intenzivnih doživetij, ki pa se ga lotevajmo le ustrezno opremljeni. K osnovni opremi za "ferate" poleg čelade sodita tudi samovarovalni komplet in plezalni pas. S pravilno uporabo se zavarujemo ob padcu.
V osnovi ločimo celopostavni in sedežni plezalni pas. Celopostavni plezalni pas pride v poštev takrat, kadar napredujemo s težjim nahrbtnikom in je večja nevarnost padcev (zelo izpostavljeni odseki ’ferat’), saj imamo ob padcu težišče pri prsih in je hrbtenica manj in bolj enakomerno obremenjena. 
Za manj zahtevne zavarovane plezalne poti ali take, kjer se gibljemo z lažjim nahrbtnikom, je dovolj lahko tudi sedežni plezalni pas (ob padcu s takim pasom imamo težišče pri pasu, kar dosti bolj obremenjuje hrbtenico). Plezalni pasovi naj bodo udobni (sploh za visenje, počivanje), sedežni naj imajo širši ledveni del, naj bodo pregledni, vsi pa naj imajo minimalno vsaj dva obroča (za opremo). Če ima en pas več različnih ljudi, naj ima pas tudi možnost nastavljanja v pasnem in nožnem predelu.
Bistven del opreme za zavarovane plezalne poti je samovarovalni komplet, ki je zagotovilo za varnost ter vez med nami in varovali v steni (klini, jeklenice). Z vponkami na samovarovalnem kompletu se vpenjamo v varovala, ki so že v steni, na poti. Ob padcu nas pravilno rabljena oprema varuje, da ne omahnemo v globino, in prevzame samo energijo padca, tako da je padec čim bolj mehak in varen. V osnovi ločimo samovarovalne komplete V- in Y-oblike. En in drugi tip sta varna, ima pa komplet Y-oblike to prednost, da je enostavnejši in v tem pogledu še varnejši, saj funkcionira tudi, ko sta vpeti obe vponki, medtem ko treba pri kompletih V-oblike paziti, da je vpeta vedno samo ena vponka. V nasprotnem primeru sistem dinamičnega zaviranja ne deluje. Na splošno samovarovalni kompleti bolje funkcionirajo ob padcu odraslih oseb z neko normalno telesno težo (saj nanje deluje manjša ulovitvena sila kot na otroke ali osebe z manjšo telesno težo). Novejše izvedenke kompleta Y-oblike so primerne tudi za otroke in odrasle z manjšo telesno težo (tako da ti padca ne občutijo tako silovito).
 |  |
Dobra oprema ima res svojo ceno, a cena vašega zdravja in življenja je neprecenljiva. Z dobrim občutkom varnosti ste lahko na gorskih avanturah tudi dosti bolj sproščeni. Ob tem ste z ustrezno in funkcionalno opremo tudi učinkovitejši, tako da je res veselje narediti naslednji korak.
Rok Levičar