... februarja v Cankarjevem domu, Kosovelovi dvorani, ob 17.30
Od Soče do Piave in naprej
Ivan Rejc iz Baške grape je že več kot 45 let zapisan alpinizmu. Kot srednješolec se je vključil v AO Nova Gorica, od leta 1979 do danes je član Soškega AO in GRS v Tolminu. Na primorski strani Julijcev je malo sten, kjer se ne bi preizkusil. Segel je tudi v Centralne Alpe, Aconcaguo, Dolomite, Karnijske Alpe, Grčijo, Ekvador, Tjanšan, Patagonijo, Wadi Rum v Jordaniji itd. Soplezalcev ni izbiral po njihovi starosti, zato uspešno tvori most med različnimi generacijami. Letos mineva 40 let, odkar je med prvo primorsko odpravo na Aconcaguo skupaj z bratoma Podgornik in Zlatkom Gantarjem preplezal prvenstveno Jugoslovansko smer v južni steni najvišje gore obeh Amerik. Ob številnih gorniških doživetjih obeta zanimivo pripoved o vertikalah svojega življenja.
Ivan Rejc, doma s Kneže v Baški grapi, beleži že več kot petinštiridesetletno pot alpinista. Tesno je povezan z razvojem te dejavnosti v Posočju. »Začne se, ko si še nepopisan list, in srkaš znanje, ločiš lepo od manj lepega, sprejemaš kar je pristno in pošteno z naklonjenostjo, imaš hotenje spoznati svoje strahove od blizu, ko si na robu nevidne tanke črte, ko s soplezalcem niso več potrebne besede za sporazumevanje, ko soplezalcu zaupaš, ko veš, da nisi niti prvi niti zadnji, ko sprejemaš naravno stihijo kot nekaj lepega, ko se znaš ustaviti, ko moraš iz sebe iztisniti vse rezerve, ko spoštuješ tiste, ki so bili pred teboj, ko imaš nekoga, ki mu lahko zaželiš, naj vedno ostane ena gora v tvojih sanjah ...«
Tako opisuje svoje prve mladostne poskuse plezanja. Bolj resno je začel kot srednješolec sredi prodorne skupine AO Nova Gorica, kjer so po večkratnih poskusih zagona iz tamkajšnje alpinistične šole leta 1975 izšli perspektivni mladi zagnanci, med njimi Pavel in Peter Podgornik, Tamara Likar, Jože Brezavšček, Milan Velikonja in seveda Ivan Rejc. Leta 1979 se je pridružil kolegom v novo nastalem domačem Soškem alpinističnem odseku in GRS v Tolminu, kjer še vedno aktivno deluje. Na primorski strani Julijcev je malo sten, kjer ne bi preizkusil svojih mladostnih moči, ki skupaj z načrti še vedno ne usahnejo, saj v sanjah alpinista, kot pravi, ostane vedno še kakšna neizpolnjena želja.
S svojimi željami in dejanji je segel v Zahodne Alpe, Aconcaguo, Dolomite, Karnijske Alpe, Grčijo, Ekvador, Tien Šan, Patagonijo, Wadi Rum v Jordaniji itd. Med njimi bi težko katero bolj izpostavil. Spomin ga veže tudi na dolgo vrsto soplezalcev. »Sreča je dobila svoj pomen šele, ko sem jo lahko delil s prijatelji soplezalci, brez katerih bi bilo življenje bolj prazno. /…/ »Dokler imaš prijatelja, ki mu lahko zaželiš, naj vedno ostane ena gora v tvojih sanjah, je vredno biti, žrtvovati se, pustiti nečimrnost ob strani …« Nikoli ni imel samo enega stalnega, niti se ni oziral na njihovo starost, zato mu je v dolgih letih uspelo ustvariti mogočen most med različnimi generacijami. Njegov opus bogatijo: letno plezanje v domačem apnencu primorskih sten, zimske prvenstvene smeri in ponovitve, kombinirane smeri v centralnih Alpah in na različnih odpravah v tuja gorstva, plezanje v granitu in peščenjaku.
Ko se ozira na svojo dolgoletno plezalsko pot, meni, da je v letih po srečanju z abrahamom pomembno zadržati motivacijsko in fizično pripravljenost in plezati, saj je v primeru daljše prekinitve težko spet začeti; toliko težje, če ti je pomembna določena raven in se moraš soočiti s tem, da ga je ne boš več zmogel. V intervjuju za Planinski vestnik ob okroglem življenjskem jubileju je zaupal, da mu je najbolj žal neuresničenih vzponov, ko ga je ob spominu na številne sončne sobote z obveznimi nadurami v podjetju zabolelo srce. Občutil jih je kot neznosno ujetost, a prav zaradi nje je začutil še večjo svobodo pri plezanju.
V letu 2022 beležimo štiridesetletnico uspešne primorske odprave na Aconcaguo, kjer izstopa njegov mednarodno odmeven prvenstveni vzpon v družbi Petra in Pavla Podgornika ter Zlatka Gantarja, Jugoslovanska (Slovenska) smer v južni steni. Zmagovita naveza je dosegla vrh 28.1.1982. Med obujanjem takratnih dogodkov nam zaupa, da mu kosilnica, ki jo je za potrebe domače kmetije kupil takrat, še vedno brezhibno poje in uspešno kljubuje vsem pokošenim hektarjem. Hkrati dodaja: »Le kosec je v tem času postal možakar bolj sivih las. /…/ Medtem je Soča neustavljivo tekla in s seboj odnašala tudi prah spomina, tiste lepe in manj lepe trenutke, a tistih najpristnejših ni odnesla. /…/ kakšno neizmerno bogastvo nam je dano, ko se med vzponom predaš gibanju v vertikali in pri tem ne misliš na nič drugega.«
Verjamemo, da ima človek, s tako bogatimi gorniškimi izkušnjami kot jih ima Ivan Rejc, veliko povedati, o ljubezni do »nekoristnega sveta«, o vertikalah svojega življenja. S tem upanjem pričakujemo srečanje z njim, ko bo ob posnetkih, tudi kakšni anekdoti, obnavljal svoja številna alpinistična doživetja.
Žarko Rovšček