Tura za dušo in telo.
Zima ni več zima in tudi vremenska napoved ni obetavna. Na vožnji proti Gorenjski pod sivim nebom se sprašujemo kam. Kamere na spletu kažejo vsepovsod oblačnost, prometne informacije govore o zaprtju cest na Ljubelj in na Rudno polje. Klic na Pokljuko nas pomiri in odpeljemo se na Rudno polje ter parkiramo pred vojašnico.
Nekaj minut kasneje stopimo na smučeh v gozd in se povzpnemo po skromni snežni odeji do Krucmanovih kont, kjer z veseljem uzremo vrhove gora, nad katerimi se trga sivina in vidimo prvo modrino na nebu.
Po zasneženi cesti nadaljujemo hojo. Pobočja gozdov kličejo novo belo pošiljko, ki bi v celoti prekrila skalovje. Na srečo je v dolinicah in grapah dovolj snega in ko stopimo s ceste na pot pod pobočje Malega Selišnika in se povzpnemo na plato ter nadaljujemo hojo proti severu, nam postane prijetno toplo. Kmalu pričnemo vzpon skozi gozd po dovolj visoki snežni odeji in nabiramo višinske metre. Na svoji levi zagledamo med smrekami Viševnik, se povzpnemo v strmo dolinico in na njenem vrhu na svoji desni zagledamo celotno zahodno pobočje Mrežc.
Prišli smo iz zavetrja in nemudoma občutimo hlad vetra. Na levi pogled seže preko pobočja Debelega vrha na oba Selišnika in Viševnik. Po vzpetinah in dolinicah napredujemo proti severu po snegu, ki ne obeta pretiranega zadovoljstva zaradi nastale skorje. Hodimo eden za drugim, a počasi zaostajam in spremljevalca postajata vedno bolj majhna. Na srečo ni več daleč do zadnjega pobočja, preko katerega se povzpnemo na 1962 m visoki razglednik nad dolino Krme.
Na Debelem vrhu smo sami, nekaj planincev vidimo na Mrežcah in Viševniku. Sonce občasno posije skozi oblake in polepša razglede na visoke vršace. V hladu si privoščimo toplo pijačo in hrana poskrbi za nove kalorije, ki jih bomo potrebovali na smučanju. Naredimo nekaj fotografij vrhov, pospravimo kože s smuči in se pripravimo na smučanje.
Smučamo po poti vzpona. Sprva naredimo nekaj solidnih zavojev, nato pa vse postane težje in težje. Kar smo ugotavljali na vzponu, se uresniči in vsak zavoj je loterija. Bo sneg vzdržal ali ne in praviloma ni. Skorjast sneg se predira in potrebna je dobra telovadba, da prismučamo do preloma pobočja in strme dolinice, kjer z nekaj podrsavanja preidemo v gozd. Smučanje med smrekami in kuclji nam pobere veliko moči, toda vztrajamo in prismučamo pod pobočje Malega Selišnika. Še nekaj zavojev naredimo in smo na stezi in nato na gozdni cesti, ki žal ne gre le navzdol temveč tudi navzgor in s prestopanjem in odrivi s palicami premagujemo rahle vzpone, da nato dokaj hitro prismučamo nazaj do Krucmanovih kont.
Naredimo kratek postanek, nato pa skozi gozd po pomrzjenem snegu prismučamo na tekaško progo, po kateri se vrnemo na Rudno polje, kjer ni veliko obiskovalcev navkljub lepemu sončnemu vremenu. Temperature žal niso zimske, snega primanjkuje, a smo kljub temu zadovoljni, ko zapuščamo Rudno polje in se peljemo v dolino.