ONA, Vitka Ona - Nika Vistoropski: ... Ni lepšega kot odložiti mobitele in se »izklopiti«
Ko prideš v Center funkcionalnega treninga Vigor ground v Ljubljani in te ob strani »pozdravijo« girje (tradicionalne ruske uteži) oziroma kettlebells, potem pa še asketska »oprema« z nasmejanimi trenerji, res ne veš, kaj bi si mislil. Po nekaj tednih vadbe ti je telo hvaležno kot le kaj. Inštruktor in mednarodni sodnik športnega plezanja, alpinist Dejan Miškovič, je tudi sam izkusil radost tega športa. Zdaj trenira druge.
Sprašuje: Nika Vistoropski, foto: Blaž Samec
Ko pomislimo na vaje za moč, običajno pred sabo zagledamo dolgočasne uteži in »mučenje«, za katero imajo mnogi motivacijo le prvi mesec v letu, potem pa volja uplahne tako hitro, kot se je pojavila. Glede na to, da ste vrhunski športnik, od kod vam motivacija?
Moja motivacija izhaja iz samospoznanja in izkušnje. Želel sem se dobro pripraviti na vsakoletne napore plezanja, zato sem začel pozimi zahajati v »klasični« fitnes. Mašine za vadbo, oversize tipi, punčke na steperjih ... vse to. Nisem pa bil najbolj navdušen nad rezultati. Zadnjih nekaj let se mi je ponudila možnost trenirati s prostimi utežmi v različnih oblikah in pod strokovnim nazorom. Moram reči, daje moje počutje dosti boljše kot prej, sposoben sem večjih naporov, regeneracija je krajša, poškodb manj.
Velikokrat slišimo, da je dovolj le, če približno pol ure na dan migamo, se sprehodimo, smo v naravi. Kaj pa vaje za moč? Zakaj so ključne za zdravje?
V naši družbi so med najbolj zapostavljenimi. Velika večina ljudi, ki se ukvarja s športno vadbo, dela predvsem aerobno, pa še to v obliki, ki vključuje večinoma le spodnji del telesa. Prepričan sem, daje izjemno pomembno izvajati čim več različnih oblik športa, vključevati vaje za moč in gibljivost, aerobno vadbo, se preizkusiti v motorično kompleksnejših športih, kot so ples, plezanje, igre z žogo. Skratka - raznovrstnost. Vadba za moč bistveno vpliva na organizem; nobena druga oblika tako. Predvsem krepi vezivno tkivo, kosti in mišice, izboljša se presnova. Najprej bi poudaril vadbo za moč z lastnim telesom, šele kasneje pridejo na vrsto uteži.
Zakaj nekateri ne marajo telovadbe, utrjevanja svojega telesa, ne skrbijo za to, da užijejo hrano, ki je zanje dobra? Je to stvar navade, prepričanj?
Tukaj pa jaz včasih malce odpovem. Vsaj pri razlogih. Mnenje kakšnega psihologa ali sociologa bi bilo ustreznejše. (Smeh.) Lahko pa podelim svojo izkušnjo pri delu z rekreativci in rekreativnim športom, ki ga spremljam že več kot deset let. Večina ljudi, ki se pod strokovnim nadzorom ukvarja s športom in dobiva pozitivno spodbudo, vztraja, saj se počutijo bolje in so sposobnejši na dolgi rok. Ni čudno, da so to ljudje z višjo stopnjo izobrazbe. Menim, daje to stvar socialnega okolja in predvsem osebne izkušnje.
Bili ste že na več odpravah, potujete. Zanima me, ali je velika želja po popolnem in močnem telesu nekaj, kar je znano samo naši kulturi, ali ljudje povsod težijo k temu, da bi izboljšali svoje danosti?
Po eni strani imamo veliko dokazov, da zdrav duh dejansko obstaja v zdravem telesu, a vseeno premnogokrat same sebe privedemo do skrajnosti - se zasužnjujemo z zahtevami sodobnega časa.
Uf. (Smeh.) Kot primer bi omenil antična ljudstva, Grke in Rimljane denimo. To so bile kulture, ki so v svojem času vodile tako materialno kot duhovno. Šport je domena »modernega« časa. Če delaš šestnajst ur na dan, ti ne ostane energije za vadbo. Logično torej domnevamo, da moraš imeti vsaj nekaj pod palcem, da se z njim ukvarjaš. Bistvena je volja!
Subvencioniranih programov športa za mladostnike je mnogo, odraslim je nekoliko teže, ker so prepuščeni samim sebi. S športom se lahko ukvarjajo v društvih; organizirani šport pa je v moderni družbi plačljiv. Sicer pa ni lepšega kot odložiti mobitele, računalnike in se izklopiti vsaj za pol ure ter se ukvarjati s športom ali drugo obliko fizične dejavnosti, pa tudi če gre za posteljno obliko »vadbe«. (Smeh.)
Lani ste sodelovali v študiji/raziskavi, v kateri ste morali kar nekaj dni preživeti v osami. Kaj se je dogajalo in kaj ste spoznali o zmogljivosti telesa, ko ste spet lahko šli domov in ste imeli pred sabo rezultate?
Prijavil sem se v prostovoljno raziskavo Inštituta Jožefa Štefana o vplivih višine na metabolizem človeškega telesa. Bilo je kar naporno, saj smo bili v Olimpijskem centru v Planici vsega skupaj 35 dni, in sicer v dveh delih. Bilo je naporno tako fizično (testiranja) kot psihološko, biti 17 dni v osamitvi in vezan na en prostor oziroma svojo sobo in hodnik. Malce podobno kot biti na odpravi daleč stran in z veliko slabega vremena pred sabo. (Smeh.)
Vključil sem se predvsem zato, ker so bili rezultati pomembni zame osebno, za moje cilje, ki vključujejo ukvarjanje s športom na višini. Znanje in spoznanja, pridobljeni v Planici, pa so na srečo uporabni tudi širše. Ena izmed aplikacij je pomoč ljudem, ki imajo čezmerno telesno težo. Manj stresno bi jo lahko izgubili malce više ali v kontroliranem okolju, kot so Planica in njene »višinske sobe.«