Dotik: Na koncu sestanka naredim še zadnji požirek kave. "Glej, koliko srčkov imaš," se sodelavki dvigne glas, ko vrti po rokah prazno skodelico.
Prerokovanje iz kave kaže na lep izlet.
Srčki iz kavne skodelice
Pika se je pred dnevi najavila v Ljubljani, sedaj pa od nje dobim sporočilo: "Na Rovah sem, jutri se vračam domov. Boš popoldan doma?" Zajamem sapo in odtipkam: "Jutri imam v načrtu izlet." Hitro pripotuje novo vprašanje: "Naj darilo zate nesem nazaj, v Trst?" Postane mi nerodno, tudi sram me zajame. Karkoli že je, tisto reč je pritovorila iz Mehike, jaz pa si ne utegnem vzeti ene urice časa. Najdem rešitev: "Lahko jutri pridem mimo tebe, okoli četrte popoldan?" Po spletu se pritihotapi "Da" in oddahnem se.
Med vožnjo iz službe še vedno niham med dvema različnima koncema Slovenije, med goro ženskega imena in masivom, polnim prelepih in pravljičnih stolpov. Spoznam, da mi kraljica Ojstrica danes ni blizu srca in da je prava izbira prijazni Prisojnik. Na cesti proti Radomljam seštevam in odštevam minute, načrtujem časovnico. (To je ravna črta, ki skozi čas poveže različne kraje. Podobno kot je čarovnica oseba, ki skozi čas poveže različne ljudi.)
S prijateljico Piko smo živeli skupaj celo dobo njenega odraščanja. Zato se čustvo, ki je nastalo ob kratkem snidenju, podaljšuje med vožnjo proti Kranjski Gori. Kako pozorno od nje! Eden izmed srčkov v kavni skodelici je moral pokazati tudi na to srečanje in dobljeno darilo. Vijugasta vršiška cesta me napelje na misel, da mora biti današnji izlet brez napetosti in brez adrenalina. Sproščen, odprt in srčen, da bo srečen. Vožnja je neobičajna, nenehno se srečujem s skupinami, ki se vozijo proti Baškemu jezeru na srečanje motoristov. Jaz pa se vozim na srečanje s priljubljeno goro in z njenim dekletom. To je torej vpliv srčkov, se zasmejem samemu sebi.
Kljub pravemu času imam občutek, da zamujam na srečanje. Hitro se preoblečem in noge poženem proti Prisojniku. Da sta po fizikalnih teorijah prostor in čas neločljivo povezana, se spomnim, ko pridem do masiva. Ob steni začne čas po časovnici teči navzdol in tudi sam hitim proti vstopu Kopiščarjeve poti. Uračunal sem se, tu se bo izguba časa podvojila.
Nepričakovano se srečava iz oči v oči. Obstanem, tako nepremično strmi vame, in globlje zajamem zrak gore. Še vedno je enako lepa. V živi skali ji leta niso prišla do živega. Še lep kos poti pogledujem za njo. Samo kratek čas bo obsijana s soncem, potem pa jo bo senca najprej požgečkala pod brado in na koncu še poljubila na lica. Vsaj en srček iz kavne skodelice je pokazal na njo. Primem za skalo in kline in kmalu izgine pod mano, ta, od daleč spoznavna in poznana Ajdovska deklica.
Pod oknom zgrešim pot in pridelam dobrih deset minut zamude. To me bo stalo sončnega zahoda na vrhu gore. Zaslišim glasove in zagledam nekoga, kako v sestopu govori po telefonu. Do tega trenutka sva vsak zase mislila, da sva sama na gori. Noge višje na gori postanejo težje. Enega izmed kavnih srčkov namenim sebi: ne smem se več gnati v strmino, adrenalin srcu ne prija. Zagrabim za skale grebena in začutim, da bo vse dobro. Kako čudovit sprehod na visokem! Sonce zahaja točno ob svojem času, ono nikdar ne zamuja. Mir zapolni deželo in ta mir ohranjam ves čas sestopa.
Čez štirinajst dni sem ponovno namenjen v gore. Spotoma si dušo pogrejem s pogledom na prekrasne Zelence. Peljem se v porečje Jadranskega morja, a me ob pogledu na ledeno sivo severno steno Mangrta zazebe pri srcu. Vrnem se v porečje Črnega morja in zavijem k jezercu pri Jasni. Mir ob vodi bi užival še naprej, a moram na Vršič, sicer bi izlet splaval po vodi.
Na drugi strani prelaza zagledam deklico. Ponovno poiščem njene oči. Gledam sedaj izklesan obraz, sedaj mešanje sončnih žarkov in gorskih oblakov. Svetloba se poigra s stenami in ... vidim, da mi deklica mežika na eno oko! Gore hitro spustijo zavese in do končne postaje na vrhu Velike Mojstrovke ne delam več daljših postankov. Sončev vozni red je sicer vsak dan drugačen, vendar je vedno natančen.
Iz mlečnega zraka stopim pod modro nebo. Vse sem predvidel: da mi Mangrt ne bo zakrival pogleda in kako bodo Zahodni Julijci oblake preusmerjali iz območja sevanja sončne svetlobe. Dovolj zgodaj sem, da naredim majhen ovinek na Malo Mojstrovko. Na Veliki pa opazim, da je naša najvišja gora že v senci, medtem ko sem sam še obsijan s soncem. Evo: nisem se domislil Dolomitov in oblakov nad njimi, ti so večerna zavesa.
21. september je. Se reče enakonočje ali enakodanje, to je moje vprašanje. Odgovore sem iskal pri vodah, ob vznožju gorá, sedaj pa vprašanje zastavljam na vrhéh, ob vznožju nebá. Čeprav so me vsi čarobni kraji postankov očarali, me niso začarali. Ravno prav so me zamujali, ko sem sledil vtisom, a ne pozabil na glavni namen, pričakati prve minute enakonočja v družbi največjih.
Na Grebencu prižgem lučko. Vidim ga ne, vendar vem, da tiho stoji tam čez okameneli obraz. Danes so se najbrže porabili še zadnji srčki iz tiste kavne skodelice. Vem, da me dlje časa ne bo sem. Rad zaidem v te gore. Kakšna ljubezen je to ljubezen do gora? Ljubezen je energija, ki jo začutim tudi v gorah. Če se le odzove vabilu, naj gre z menoj. Ja, ljubezen je tudi v gorah, kadar jo s seboj nosim v srcu. Vendar mislim, je ljubezen vseeno lažje najti drugje, kot v gorah.
Iztok Snoj