Večer, Reportaže - Andreja Čibron Kodrin: V bližini Železne Kaple na avstrijskem Koroškem pritegne zlasti sprehod mimo Korških peči.
Obirsko je gorska dolina pod Obirjem, med Železno Kaplo in Selami. Z nekdanjega mejnega prehoda Jezersko je do Železne Kaple (Eisenkappel) nekaj manj kot 20 kilometrov, tam pa nas kažipoti usmerijo na levo na Obirsko (Ebriach), kjer sledimo levemu odcepu v Korško sotesko (Trögerner Klamm). Skozi 3,5 kilometra dolgo sotesko se sicer po ozki asfaltirani cesti lahko peljemo tudi z avtom, a če želimo občudovati igro narave, je priporočljivo vozilo pustiti na enem od dveh urejenih parkirišč in se na zaščiteno območje podati peš. Med potjo lahko tako prebiramo tudi razlage (v nemškem in slovenskem jeziku) na pojasnjevalnih tablah.
Po nekdanjem morskem dnu
V okolici Železne Kaple, na severni in južni strani tega dela Karavank, je deset mineralnih vrelcev, eden od njih, srebrni izvir (zdaj žal presahnjen), je prav na začetku Korške soteske. Voda iz njega je kalcijevo-magnezijevo-hidrogen-karbonatna in malo mineralizirana, njeno napajalno zaledje pa je v paleozojskem skrilavcu nad parkiriščem. Pojasnjevalna tabla seznanja z lokacijami preostalih devetih izvirov mineralne vode, med njimi sta v doživljajev polno mineralno pot vključeni še jezerska Ankova slatina in kisla voda z Olševe na slovenski strani. Najbolj so vodo Carinthia, ki izvira iz granita in vsebuje veliko ogljikovega dioksida ter je zdravilna za želodec in sečna izvodila, izkoristili v Železni Kapli. V tamkajšnjem zdravilišču zdravijo srčne motnje, krvni obtok in bolezni žil.
Pred 200 milijoni let je Koroško prekrivalo plitvo morje, iz koral, alg in spužev pa je nastal apnenec, ki sestavlja Karavanke. Padavine in voda iz staljenega ledu so ga topile, voda je v milijonih let naredila vse globlji jarek v kamnine in nastale so Korške peči. Korški potok se je zarezal do 600 metrov globoko v skalovje. Pesek in kamenje, ki ju je nosil s seboj, sta vdolbla v skalovje in strugo velike kadi, še zdaj pa zaradi erozije nosi gramoz, ki ga voda okroglo obrusi. Bližnje Obirske kapniške jame so dokaz, kakšne naravne lepote zmorejo v milijonih let nastati iz krasa.
Za Korške peči je značilna pestra gozdna sestava, tu rastejo siva jelša, bukev, črni gaber, jesen in tudi črni bor. Naravni gozdovi so dragocen življenjski prostor za rastline in živali, med drugim tu živi več vrst pajkov in več kot 20 vrst suhih južin, kar je edinstveno v Evropi, odkrili so tudi posebno vrsto ščipalcev in zelo redko vitezovko. Ob ponikalnicah potočkov so idealne življenjske razmere za kačje pastirje, v mlakah na poplavnih območjih pa raj za dvoživke, kot so pisani močeradi in gorski urhi. V soteskah živi več vrst rovk. V Kortah so našteli več kot 40 ptičjih vrst, ponosni so zlasti na skalne strnade, lastovke, plezalčke in sivo pastirico. Soteska je poznana tudi po alpskem cvetju.
Korčani so v 18. in 19. stoletju lepo živeli od prodaje smrek in macesnov, saj so jih uporabljali za graditev ladij in za dolge drogove jadrnic. Hlode so v Benetkah zabili kot pilote v morje, na njih pa zgradili palače. Les so korški kmetje preko Roblekove planine prevažali na Jezersko, potem pa iz Kokre proti Pulju, Reki in v Trst. Iz Železne Kaple je takrat v Korte vodila le ozka steza, zato so tukajšnji prebivalci gojili stike predvsem z ljudmi na Jezerskem, o čemer pričajo družinska imena in soroden dialekt. Cesto skozi sotesko so, kot govori spominsko znamenje v slovenščini, zgradili šele med letoma 1922 in 1927 z deželnimi prispevki in s pomočjo kmetov, gradnjo ceste skozi Plesnikarjev graben pa sta leta 1928 plačala posestnika Ožbolt Smrtnik in Pavl Stern iz Kort.
Živahno v parku, tišina pri cerkvi
Na koncu Korške soteske, v senci mogočne lipe, je nastal vodni doživljajski park, v katerem uživajo zlasti otroci. Storževa hišica, hoja po brunih, vožnja z žičnico, igralni potok z možnostjo zajezitve (les so nekdaj plavili tudi iz Kort skozi Obirsko do Železne Kaple in naprej) zaposlijo najmlajše, medtem ko odrasli prebirajo informacije o Korških pečeh in Kortah.
Od tu je do korške cerkve, ki jo je pred 150 leti ustanovil Mihael Karničar, dobre tri kilometre, druga polovica je zaprta za promet. A sprehod po makadamski cesti mimo gostilne Franzl ali po bližnjicah je bogato poplačan. Pri cerkvi, kjer so julija letos po maši in blagoslovu novih oken imeli že dvajseto vsakoletno družabno srečanje, se odprejo lepi razgledi na osamljene kmetije v Kortah in bližnje vrhove, predvsem Košuto in Ojstrc. Napisi na nagrobnikih na pokopališču ob cerkvi razkrivajo, da so tukaj živeli Slovenci, mogočne rodbine Karničarjev, Točajev, Murijev, Rapoldov, Šternov in drugih. Obirsko na splošno velja za najbolj slovensko naselje na avstrijskem Koroškem. Dandanes Korte radi obiskujejo predvsem pohodniki. Planinske poti od tod vodijo na Virnikov Grintovec, Roblekovo planino, Jezersko, Storžič in Obir (vrh Ojstrc je visok 2142 m).
Andreja Čibron Kodrin
Igralni potoček je mogoče zajeziti in simulirati nekdanje plavljenje lesa.
Korška cerkev na skoraj 1000 metrih nadmorske višine, v ozadju Košuta. (Obe foto: Andreja Čibron Kodrin)