Delo, Znanost - Silvestra Rogelj Petrič: Prvi rezultati projekta NEEM kažejo, da Grenlandija utegne ohraniti svoje ledenike, kljub otoplitvi.
Po izjemno toplih dneh julija lani, ki so grenlandska domnevno večno zamrznjena tla spremenili v širno močvirje, je celo dvomljivce v globalno otoplitev zaskrbelo. Če bi se opozorila o pospešenem taljenju grenlandskih ledenikov zaradi splošne otoplitve uresničila, bi se gladina morja na našem planetu zvišala za sedem metrov. Vendar pa, kot kažejo najnovejši podatki, je ta strah odveč.
Gre za prve podatke analize pradavnega ledu z Grenlandije izpred 126 tisoč let, ko je ta največji otok na našem planetu in sploh cel planet prehajal skozi globalno otoplitev med dvema ledenima dobama. Šlo je za podobno otoplitev kot je sedanja, a s to razliko, da jo je tedaj sprožila narava, ne pa ljudje s svojo dejavnostjo. Grenlandija je bila takrat za okoli 8 stopinj Celzija bolj topla, kot je danes, ko povprečna temperatura letna znaša minus 25 stopinj Celzija. Kljub toliko višjim temperaturam pa ledeni sloj, ki jo je prekrival, ni bil toliko tanjši, kot bi pričakovali glede na porast temperature.
To so ugotovili v velikem mednarodnem projektu NEEM (North Greenland Eemian Ice Drilling), Severno grenlandske eemianske ledeniške vrtine, na podlagi skrbne analize pradavnega ledu, ki so ga po štirih letih napornega in tehnično zahtevnega vrtanja lani februarja pridobili iz globine 2540 metrov na severozahodni Grenlandiji. Podatke skrbne analize, ki jo je opravilo 133 znanstvenikov z 38 institucij v 14 državah, so pred dnevi objavili v ugledni znanstveni reviji Nature. Kaj kažejo?
Okno v preteklost odpira pogled v prihodnost
Posplošeno povedano ti podatki iz starodavnega ledu odpirajo pogled v grenlandsko preteklost, v čas pred 130 tisoč leti, v leta pred zadnjo ledeno dobo. Takrat je bilo na Grenlandiji bistveno topleje, kot je danes in sicer približno za toliko, kot se utegne naš planet otopliti zaradi emisij toplogrednih plinov, Grenlandijo pa je takrat oblivalo za nekaj metrov višje morje. Ti podatki pa hkrati odpirajo tudi pogled v prihodnost. Težko pridobljeni valj pradavnega ledu (izvrtali so ga na enem najbolj nedostopnih predelov grenlandskega ledenika, 650 kilometrov daleč od najbližje človekove naselbine in na višini 2500 metrov) namreč razkriva, kaj se utegne na našem planetu zgoditi zaradi splošne otoplitve, ki nam zdaj preti.
V izvrtanem pradavnem ledu so raziskovalci iskali podatke, na podlagi katerih bi lahko bolj zanesljivo predvideli, kakšen bo Zemljin podnebni sistem v prihodnosti in zlasti, za koliko in kako hitro se utegne dvigniti gladina oceanov. Upali so, da jim bo ta led razkril povezavo med dvigom temperature, taljenjem ledu in dvigom gladine morja. Do zdaj so namreč predvidevali, da če bi se grenlandski ledeni pokrov v celoti stalil, bi se gladina svetovnega morja dvignila za sedem metrov. Kaj jim je pokazal pradavni led?
Predvsem, da se grenlandski ledeniki niso tako hitro in zlahka talili, kot so do zdaj domnevali in česar so se bali, da bi se utegnilo zgoditi že v razmeroma bližnji prihodnosti. Kljub temu, da se je kakih šest tisoč let po nastopu eemianske otoplitve temperatura dvignila za 8 stopinj Celzija nad sedanjo povprečno letno temperaturo (to so ugotovili na podlagi razmerja med kisikovimi in dušikovimi izotopi v izvrtanem ledu), ki znaša minus 25 stopinj Celzija, debelina ledene plošče tedaj ni bila bistveno tanjša od sedanjih 2,5 kilometra. Slednje so ugotovili na podlagi sestavine zraka, ujetega v izvrtanem ledu.
Led se je stalil manj, kot so domnevali
Pred eemiansko otoplitvijo je bil sloj grenlandskega ledu za kakih 200 metrov debelejši od današnjega, po šest tisoč letih močne otoplitve pa je izgubil le desetino debeline. Meril je približno 130 metrov manj, kot znaša debelina današnjega sloja ledu. Pri tej debelini je ostal vse do konca eemianske otoplitve.
»Razveseljivo je, da se je kljub znatni in dolgotrajni otoplitvi led le razmeroma malo stanjšal,« je izjavila vodja projekta NEEM Dorthe Dahl-Jensen z univerze v Københavnu. »Žal pa naše ugotovitve niso le razveseljive. To, kar smo ugotovili, namreč vodi do domneve, da ima Antarktika veliko večji potencial za dvig gladine oceanov, kot smo do zdaj domnevali.«
Seveda obstaja majhna možnost, da rekonstrukcija preteklosti in projekcija v prihodnost na podlagi analize tega pradavnega ledu ni povsem ustrezna, ker sloni le na vzorcu ledu z ene lokacije. Sami avtorji domnevajo, da bo to verjetno sprožilo znanstveno polemiko. Do pred nekaj leti je večina znanstvenikov domnevala, da je Grenlandija prispevala vsaj k polovici dviga gladine oceanov med eemiansko dobo, ki je takrat znašala od šest do osem metrov. Do tega podatka so takrat prišli na podlagi analiz pradavnih koral in drugih indikatorjev. Podatki iz v projektu NEEM izvrtanega ledu pa nakazujejo, da je grenlandski led takrat izgubil le do četrtine svoje mase in ni k dvigu oceanske gladine prispeval več kot dva metra.
Tveganje se je prevesilo na Antarktiko
»Dobra novica je, da Grenlandija ni tako občutljiva na globalno otoplitev, kot smo domnevali do zdaj,« poudarja Dahl-Jensenova. »Slaba novica pa je, da če grenlandski led ni izginili med eemiansko otoplitvijo, to pomeni, da je toliko več k dvigu oceanske gladine prispevala Antarktika.«
Antarktika in Grenlandija sta največji površini pod ledom na našem planetu in sta bili obe stabilni večino let v sedanjem medledenem obdobju. Toda ko se je ozračje pred nekaj desetletji začelo ogrevati, sta obe začeli izgubljati precej ledu. Samo v letih med 1992 in 2011 je Grenlandija izgubila kar 2.700 milijard ton ledu, Antarktika pa 1.350 milijard ton ledu. To pa je bilo dovolj, da se je gladina oceanov dvignila za okoli šest desetink milimetra na leto. Oceanografi po teh podatkih sklepajo, da se bo do konca tega stoletja gladina morij na našem planetu dvignila za pol do 1,2 metra nad sedanjo gladino.
Čeprav trenutno največ ledu izgublja Grenlandija, pa se to v prihodnjih letih lahko spremeni. Nekateri deli Antarktike se namreč v zadnjih letih talijo dvakrat hitreje, kot so se še pred leti, ledeniki na zahodni Antarktiki pa se manjšajo s skrb zbujajočo hitrostjo. Posebej vznemirljivo je spoznanje, da se je gladina morja v obdobju eemiana višala v drastičnih skokih, ne pa postopoma. To pa pomeni, da se utegne sedanji postopni dvig gladine nenadoma močno povečati.
Morda nas to ne bo zadelo. Toda kot opozarja Dahl-Jensenova, bi se v primeru, da bi prišlo da množičnega taljenja ledu na Antarktiki, kar se je, kot nakazujejo podatki iz projekta NEEM, že zgodilo v preteklosti, utegnili soočiti z ekstremno hitrim dvigom morske gladine na vsem planetu. Sporočilo podatkov iz projekta NEEM se torej glasi, da je eemianska doba oddaljena od nas le po letih, nikakor pa ne po posledicah.
Silvestra Rogelj Petrič