Večer, Okolje in družba - Marjeta Keršič Svetel: V zadnjem času smo bili priča trem odločitvam najbolj odgovornih organov v naši državi, ki so povezane z ohranjanjem narave:
... sprejet je bil nov zakon o Triglavskem narodnem parku, ki povsem na novo ustanavlja to zavarovano območje; Agencija za okolje se je strinjala z industrializacijo Volovje rebri na obronkih Snežnika; vlada je spremenila uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaženja okolja tako, da bo po novem mogoče znatno bolj svetlobno onesnaževati že tako ali tako svetlobno zelo obremenjeno okolje v Sloveniji.
Vse tri odločitve pomenijo korak nazaj, kar zadeva ohranjanje narave. Velik korak.
Za novi zakon o Triglavskem narodnem parku so objavili, da je "še sprejemljiv kompromis med varstvom narave in razvojnimi možnostmi prebivalcev parka". To suhoparno uradno stališče povzema celo vrsto bridkih dejstev o tem, da se bo v Julijskih Alpah marsikaj spremenilo tako, da bo narave manj, "razvoja" pa veliko več. Ohranjanje narave se je moralo umakniti drugim interesom celo v našem edinem narodnem parku. V prihodnjih nekaj letih bomo lahko spoznali, kaj v resnici to pomeni in kaj sploh še varuje zakon o TNP.
Uradno pojasnilo o novem zakonu o Triglavskem narodnem parku je vsebovalo še odkritosrčno izjavo snovalcev zakona, da so z novim predpisom "uskladili zakon o TNP z zakonom o ohranjanju narave". Namesto da bi zakon o našem edinem narodnem parku nadgradil, dopolnil in izboljšal zakon o ohranjanju narave vsaj za naš edini narodni park, v celoti sledi vsem pomanjkljivostim krovnega zakona za področje ohranjanja narave v Sloveniji. Teh pomanjkljivosti pa ni malo.
Volovja reber je na nek način odličen preizkusni kamen za uporabnost zakona o ohranjanju narave. Gre za resnično žlahten predel notranjskih hribov, ki s svojimi kakovostmi osupne vsakega obiskovalca, tujce in Slovence. V vseh letnih časih postreže z osupljivimi doživetji, srečanji z živalmi in rastlinami, lepoto pokrajine in edinstvenim vzdušjem območja, ki se dviga nad notranjske gozdove. In vendar tam ni ničesar, kar bi uradniki ministrstva za okolje in prostor v skladu z zakonom o ohranjanju narave lahko prepoznali kot razlog, da tisti grebeni niso primerni za postavitev ogromne vetrne elektrarne. Kaj torej sploh varuje ZON?
Spremenjena uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaženja dopušča svetenje nad vodoravnico na športnih igriščih. Svetenje nad vodoravnico je glavni vir svetlobnega onesnaženja, ki se lahko širi tudi več kot sto kilometrov daleč. Uredbo je vlada spremenila, ker so osvetljevalci trdili, da je dosedanja uredba neživljenjska. Vlada je popustila osvetljevalcem.
Tudi za ohranjanje narave v Julijskih Alpah v skladu z mednarodno sprejetimi merili mnogi trdijo, da je to neživljenjsko.
Predloge nevladnih organizacij, naj Slovenija najprej poišče primerne lokacije za vetrne elektrarne in naj investitorji nato pač začnejo delati načrte za gradnjo na teh lokacijah, so tudi označili za neživljenjske.
Beseda naravovarstvenik v slovenskem prostoru pomeni nazadnjaka, človeka, ki je skregan z realnostjo, nasprotnika razvoja, skratka nekoga, ki ga nihče ne jemlje resno.
Tako naravovarstvo obravnavajo gospodarstveniki, večinoma tudi mediji, navsezadnje pa celo državni uradniki, ki naj bi za ohranjanje narave skrbeli po službeni dolžnosti. Ena od slovenskih posebnosti v evropskem prostoru!
Kakšna je dolgoročna strategija slovenske države do ohranjanja narave? Da je ohranjanje narave v vseh njenih razsežnostih, tudi lepoti, nepredvidljivosti in spokojnosti, temi in tišini, neživljenjsko? Da je največ, kar si lahko privoščimo, ohranjanje vrst in habitatov v skladu z ZON? Pa še to nam gre bolj slabo od rok!
Skozi vso zgodovino človeštva je bistvo vladanja v tem, da ima vladar za svoje ljudstvo neko vizijo prihodnosti. In da skuša to vizijo v dobro ljudstva uresničiti. Zelo me zanima, kakšna je vizija naše prihodnosti glede na naravo. Da se jo bomo odrekli za kapitalski dobiček posameznikov?
Marjeta Keršič Svetel