Razgledi - Borut Peršolja: ... prostovoljnega vodništva: 1992-2017

 Prelomnico organiziranega delovanja na področju prostovoljnega vodništva v Planinski zvezi Slovenije je pomenila ustanovitev Mladinske komisije PZS v letu 1956. Že naslednje leto je bil izveden prvi republiški tečaj za mladinske vodnike. Leta 1969 je bil v okviru Mladinske komisije ustanovljen Odbor za vzgojo in izobraževanje. V letu 1971 je bila ustanovljena Komisija za vzgojo in izobraževanje in v njenem okviru leta 1983 Odbor za planinske vodnike. Planinskega vodnika je Komisija za vzgojo in izobraževanje uvedla leta 1976.

Leta 1992 so bila sprejeta Pravila o enotni kategorizaciji vodnikov PZS, ki so deset let kasneje pripeljala do ustanovitve Vodniške komisije PZS. Kako tedanji akterji – Andrej Brvar, Bojan Pollak, mag. Klemen Medja, mag. Tone Golnar in Marinka Koželj Stepic – gledajo na prehojeno pot?

* * *

Prispevek Andreja Brvarja, tedanjega predsednika Planinske zveze Slovenije

Od srede osemdesetih let dalje so kritike izobraževanja vodniškega kadra v Planinski zvezi Slovenije postajale vse glasnejše. Prisotnih je bilo preveč sporov glede pristojnosti med planinskimi vodniki in mladinskimi vodniki. Običajno so spori potekali klišejsko: »Vsi vodimo v gore, le zahtevnost vodenja je različna.« In vsak je utemeljeval, da je njegovo vodenje odgovornejše in zahtevnejše, ter s tem utemeljeval svoj položaj na nikjer zapisani hierarhični lestvici vodnikov.

V ekipi, s katero sem želel uresničiti program, če bi bil izvoljen za predsednika Planinske zveze Slovenije, smo leta 1989 pripravili analizo stanja. Zapisali smo, da PZS že nekaj časa zaostaja za potrebami in interesi planinskega gibanja in da je njen vpliv v družbi močno upadel.

Širokopleča Brana. (Fotografija: Borut Peršolja)

Pojavne oblike krize so se odražale na naslednjih področjih:

a) Vsebina dela.
Na številna vsebinska vprašanja ne reagiramo pravi čas. Ta trditev se potrjuje na gospodarskem področju (odprta vprašanja uporabe energije, odpadkov, transporta, radijskih zvez). V vzgoji in izobraževanju nam ne uspe preseči ozkosti in zaprtosti, da bi vzpostavili konsistenten sistem. Na ekološkem področju smo izgubili nekdanjo vodilno vlogo v slovenskem prostoru. Na nove oblike rekreacije (prosto plezanje, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje …), ki se gora dotikajo na tak ali drugačen način, ne reagiramo na ustrezen način.

b) Kadri.
Na številnih vodilnih mestih PZS so ljudje, ki jih je čas prehitel. Tudi zato se odločevalski organi (zlasti pa glavni odbor PZS) niso sposobni odzvati na sodobne potrebe.

V programu, s katerim sem leta 1989 kandidiral za predsednika PZS, je bila med štirinajstimi tudi tale točka: »V vzgoji in izobraževanju kadrov moramo poenotiti programe, skrčiti število nazivov, sprejeti enotna načela za pridobitev nazivov in podaljševanje licenc.«

Zatem so se v Sloveniji zgodile korenite družbene spremembe. Čez noč smo prišli v povsem nove razmere. Izkazalo se je, da s starimi modeli in recepti ne bi preživeli in da je bila analiza stanja pred za izvolitvijo še preblaga. Zato smo si zadali – na videz nič kaj ambiciozen – cilj: »Ne smemo izgubiti doseženih pozicij v družbi.« Na srečo je bilo v takratnem širšem vodstvu PZS dosežen dogovor, da bomo le v povezovanju s sorodnimi institucijami, kos reševanju odprtih problemov. Poleg sodelovanja z Univerzo v Ljubljani naj omenim predvsem navezovanje stikov in kasnejše sodelovanje s tujimi planinskimi zvezami ter UIAA. Pri njih smo dobili znanje in izkušnje, ki so nam pomagali pri vzpostavljanju sistema izobraževanja prostovoljnih vodnikov in pri reševanju ekoloških vprašanj planinskih koč.

Prenova izobraževalnega sistema je bila v rokah Komisije za vzgojo in izobraževanje, ki jo je vodil Tomaž Vrhovec. Sprva je bil največji dosežek, da je KVIZ postala koordinator vseh programov in pripravljavka skupnih osnov posameznih programov. S tem je bil postavljen povsem nov izobraževalni sistem, ki je privzel dobre rešitve prejšnjih, delnih in nepopolnih izobraževalnih sistemov.

V vodstvu PZS in upravnem odboru smo pri ustvarjanju novega sistema pustili KVIZ proste roke. Zaradi občasno naelektrenega ozračja na terenu je bilo treba na sejah meddruštvenih odborov in upravnega odbora PZS pogosto podpreti vodstvo KVIZ. Intervenirali smo le tedaj, ko je uveljavitev povzročila preveč negodovanja in odpora. Upravni odbor PZS je tako celo razveljavil že podeljene kategorije planinskih vodnikov (ne pa tudi mladinskih vodnikov) in podaljšal prehodno obdobje.

Jutro, kot opredmetenje klasičnega gorniškega pravila varnosti. (Fotografija: Borut Peršolja)

V drugi polovici devetdesetih let, ko je bil nov sistem v grobem že zgrajen, je prišla na vrsto uveljavitev sistema izven PZS. Zato se je intenziviralo delo na priznanju vodnikov PZS v sistemu UIAA in potrditvi programov v Strokovnem svetu RS za šport. V PZS je bil takrat postavljen nov etapni cilj zapisan tudi v Vodilih: ustanovitev Vodniške komisije.

In ne nazadnje. Obveznost in odgovornost slehernega vodstva je, da zagotovi ustrezne materialne pogoje za dejavnost, ki jo z besedami podpira. Tudi zato je bilo 1999 leta odprto novo Učno središče Bavšica.

***

Štirim inštruktorjem pa sem zastavil deset vprašanj. Odgovore so prispevali (kratica njihovih imen se pojavlja v nadaljnjem besedilu):
Bojan Pollak – BP,
mag. Klemen Medja – KM,
mag. Tone Golnar – TG in
Marinka Koželj Stepic – MKS.

1. Kaj so trije glavni dosežki leta 1992 uvedene kategorizacije vodnikov PZS?

BP: »Glavni dosežek je polna, v manjšini tudi delna izpolnitev zastavljenih ciljev iz povzetka pisma Tomaža Vrhovca članom KVIZ in bi težko izpostavil samo tri.«

KM: »Vzpostavitev enotnega sistema usposabljanja vodnikov PZS, ki omogoča postopno pridobivanje tehnično zahtevnejših kategorij. Redno in obvezno licenciranje, ki vzpodbuja stalno obnavljanje in tudi nadgradnjo obstoječega znanja. Pomembno je bilo tudi, da se je združila energija strokovnih kadrov, ki so v PZS že delali na področju vodništva, kar je omogočilo sedanji razvoj.«

TG: »Večja specializiranost izobraževanj, s tem pa tudi večja kakovost. Povečano število tečajnikov za nižje kategorije, npr. A in D, kjer so se prijavili tudi taki, ki se prej niso mogli, ker so bili pogoji prezahtevni (vezani na znanje smučanja) To pomeni posledično več vodnikov PZS na planinskih društvih in več izletov. Zaradi kakovostnejšega izobraževanja in sistema izpopolnjevanj večja varnost za vodene.«

MKS: »Vodniki PZS so usposobljeni po enotnem programu, planinska društva in udeleženci poznajo njihovo usposobljenost in mu lahko zaupajo.«

Tihožitje napredka. (Fotografija: Borut Peršolja)

2. Kakšno je slovensko prostovoljno vodništvo videti petindvajset let kasneje?

BP: »Organizirano, strokovno, pregledno. Treba je pogledati tudi skozi celoten sistem vodniškega usposabljanja (literatura, izpitna vprašanja, programi …).«

KM: »Prvotno opredeljene cilje smo večinoma uresničili. Prostovoljno vodništvo je doživelo velik razvoj. Kakovostno delo se kaže v varnem izvajanju tur in v zadovoljstvu udeležencev. V tem času pa je prostovoljno vodništvo PZS postalo mednarodno uveljavljeno.«

TG: »Nimam dobrega vpogleda, menim pa, da zelo dobro deluje. Zaradi tržne naravnanosti in pohlepa nekaterih, pa se pojavljajo nekatere težave (na primer kontrola tržnih inšpektorjev), ki lahko resno ogrozijo normalno delovanje prostovoljnega vodništva. Planinska zveza Slovenije ni naredila dovolj za zaščito vodnikov PZS.«

MKS: »Slovensko prostovoljno vodništvo je po petindvajsetih letih urejeno. Velja izpostaviti zlasti osnovno usposabljanje in dodatno, licenčno izpopolnjevanje. Kljub Vodniškemu učbeniku pa zaradi osebne note inštruktorjev in predavateljev še prihaja do razlik med posameznimi usposabljanji, zato niha tudi kakovost.«

3. Kako je potekal sam proces uveljavitve in izvedbe kategorizacije, kje so bile največje težave in napake?

BP: »Kategorizacija je samo “uzakonila” takratno stanje v prostovoljnem vodništvu z možnostjo nadgradnje. Največje težave so (bile) pri redkih posameznikih, ki niso razumeli ali hoteli sprejeti novih pravil. Ugotovljene napake in pomanjkljivosti pa so se vsaj poskusile sproti odpravljati. Večino tega sem pravzaprav že pozabil.«

KM: »Osnova je bila opredelitev posameznih kategorij, kar ni bilo preprosto. Cilje je bilo treba povezati z vsebinami in jih ustrezno uskladiti v celoten in enovit sistem. Ob vzpostavitvi je bilo posebej pomembno opredeliti posamezna merila, standarde: za izvedbo kategorizacije vodnikov, za strokovne kadre, ki naj bi usposabljanja izvajali, za izvedbo usposabljanj, za izvedbo izpitov, za opravljanje pripravništva … Doreči je bilo treba, kako celoten sistem prostovoljnega vodništva upravljati. Ob tem smo veliko energije vložili v kakovost usposabljanj – tako osnovnih, kot dodatnih, licenčnih. Zavedali smo se, da bo sistem, ki ga gradimo, zahteval precejšnje število kakovostnih izvajalcev usposabljanja, zato smo posebno pozornost posvetili tudi izpopolnjevanju, usklajevanju inštruktorjev in predavateljev.«

Uokvirjenje časa. (Fotografija: Borut Peršolja)

TG: »Sam postopek je bil dobro sprejet, kljub začetni skepsi nekaterih. O napakah ne bi mogel govoriti, vsekakor pa je pomanjkljivost neskladnost našega sistema z UIAA nazivi. Zato nihče od naših vodnikov PZS ne more doseči najvišjega naziva po UIAA, čeprav bi ga kar nekaj vodnikov z lahkoto pridobilo.«

MKS: »Največje težave so bile, ker je bilo nekaterim vodnikom pod častjo pripraviti ustrezna poročila. Prehodno obdobje je bilo sicer dovolj dolgo, da so lahko vsi vodniki z dolgoletnim stažem uredili svoj status. Nekateri ga žal niso in so kasneje morali celo ponovno na tečaj ali pa so trmasto odnehali z vodenjem.«

4. Po meni znanih podatkih se na vodenih turah v vsem tem obdobju ni primerila nobena nesreča s smrtnim izidom, ki bi bila posledica slabe usposobljenosti ali malomarnosti vodnika/vodnice PZS. Komentar?

BP: »Gorska reševalna služba ne zbira podatkov o tem, kdo je kriv za nesrečo, ampak o tem, kaj je bil neposredni vzrok nesreče. Po dlje časa trajajočih dogovorih sedaj napiše vsaj to, če je bila nesreča v okviru organizirane/vodene skupine ali ne, pri čemer ne loči, ali jo je vodil vodnik PZS ali kdo drug. Vendar, ne glede na te pomanjkljivosti statistike, lahko rečem, da je prostovoljno vodništvo v veliki meri prispevalo k varnejšemu obiskovanju gora in planin.«

KM: »Zagotovo to kaže na kakovost obstoječega sistema, tako kakovost samih usposabljanj, kot tudi inštruktorjev, ki ta usposabljanja vodijo in izvajajo. Ključen za varno in kakovostno izvedbo vodene ture pa je seveda vodnik, posameznik.«

TG: »Treba je gledati celostno, tudi gorske nesreče brez smrti, kjer bi se po spletu okoliščin lahko končalo tudi drugače in s tragičnimi posledicami. Takšnih gorskih nesreč je gotovo nekaj bilo, na srečo pa zelo malo in to je dovolj tehten dokaz, da sistem dobro deluje.«

MKS: »Podatki so pravi. Vendar je bilo nekaj gorskih nesreč, ki so se končale srečno, vendar bi bil lahko rezultat tudi drugačen. Med težjimi gorskimi nesrečami pa je treba omeniti smrt vodnika PZS pod Špičkom, smrtno nesrečo udeleženca vodene ture pod Jalovcem in smrt udeleženca izleta starejših zaradi zastoja srca.«

Partnerja ali dvojčka? Vsekakor pa tovariša. (Fotografija: Borut Peršolja)

5. Katere so prednosti in slabosti sedanjega sistema usposabljanja vodnikov PZS (tečaj, izpit, pripravništvo, nadaljnje usposabljanje …)?

BP: »Prednosti so vsekakor dobra organiziranost, preglednost (vsaj na papirju), v strokovno kakovostnem izvajanju. Kandidatu za vodnika PZS je resnično dana možnost, da se ustrezno usposobi. Slabosti nastopajo predvsem zaradi tega, ker si nekateri inštruktorji še vedno preveč po svoje razlagajo določene stvari. Žal pa vse skupaj zahteva nekaj birokracije, ki jo bo zelo težko odpraviti. Drug problem pa je nujna administracija: poročila, podpisovanje številnih obrazcev in dokumentov, birokratsko preverjanje in podobno in se z njo srečujejo predvsem vodje usposabljanj.«

KM: »Osebno ocenjujem, da bi morali najti način, da se na usposabljanjih da še večji poudarek praktičnemu delu. Teorija je nedvomno pomembna, a ključno je praktično delo. Morda je možno obstoječi sistem še dodatno dopolniti z lastnim študijem teorije in ga – na tečaju – nadgraditi s pogovorom o že naučenem in izmenjavo izkušenj.«

TG: »Delno sem odgovoril že pri tretjem vprašanju. Pri deljenih tečajih A kategorije se mi zdi nesprejemljivo, da se predeluje samo teorija in za ture sploh ni časa. To je nedopustno in nevarno, saj tako inštruktorji dobijo vpogled v usposobljenost vodnika PZS le na eni sami – izpitni turi. Verjetno je slabost pri strnjenih tečajih ta, da udeleženci ne morejo opravljati izpita takoj po koncu tečaja. Pri izpopolnjevanjih pa bi lahko imeli vsaj eno ločeno skupino za zahtevne ture (kategoriji C in E).«

MKS: »Prednosti so dobro znane – enotno usposabljanje vodnikov PZS in dopolnjevanje z novostmi na licenčnih usposabljanjih. Je pa res, da so pravila za pridobitev naziva spremenjena in zato strožja. Tudi nekateri mentorji pripravnikom niso opravili svojega poslanstva in so kandidatom za vodnike PZS pripravniške ture priznavali, ne da bi jih ti sploh izvedli. Poznam pa tudi primer z druge strani, ko je vodstvo nekega usposabljanja tečajnikom določilo za opravljanje kar osem pripravniških tur.«

Na muhi udobja. (Fotografija: Borut Peršolja)

6. Je vodnik PZS tudi danes še društveni delavec, ki za to vrsto zaupanih nalog, znanje pridobi na vodniškem tečaju?

BP: »Odvisno od planinskega društva in samega vodnika PZS. Ponekod je vodnik še vedno društveni delavec, če in kjer se vključuje v širše društveno delo. Drugod, kjer se izvaja predvsem vodniška dejavnost, pa ne več.

KM: »Del znanja s tega področja vodnik PZS še vedno (pri)dobi, je pa po moji oceni manj poudarjeno in ni v ospredju. Na licenčnih usposabljanjih med vodniki PZS pogosto prihaja do kakovostne izmenjave izkušenj s tega področja, ki pa bi se jih lahko še nadgradilo (npr. kot primere dobre prakse).«

TG: »Na to vprašanje težko odgovorim, ker delam predvsem izven društva (na fakulteti). Mislim pa, da večina vodnikov vodi društvene izlete za svoje planinsko društvo.«

MKS: »Vodniki PZS so zaenkrat še društveni delavci, vendar za opravljanje tega dela znanja ne dobijo na vodniškem tečaju. Je pa dobro, da vodstveni društveni delavci poznajo pravila vodniškega dela.«

… za smučke zgrabi vsak … (Fotografija: Borut Peršolja)

7. Kaj pomenijo vodniški standardi UIAA za slovensko prostovoljno vodništvo?

BP: »Potrditev kakovosti slovenskega prostovoljnega vodništva. V bistvu je naš sistem vodniškega usposabljanja marsikje bolj dodelan in celo malce presega omenjene UIAA standarde.

KM: »Potrdilo o usklajenosti s standardi UIAA je še en dokaz kakovosti prostovoljnega vodništva PZS. Na ta način se je slovensko prostovoljno vodništvo mednarodno uveljavilo, vodniki PZS pa lahko svojo dejavnost (ob spoštovanju nacionalnih zakonodaj posameznih držav) opravljajo tudi izven Slovenije.«

TG: »Sistem bi morali organizirati tako, da bi lahko tudi vodniki PZS dosegali najvišji naziv po UIAA. Z nekaterimi somišljeniki si že leta prizadevamo, da bi izvedli tečaj za vodenje po ledenikih, pa žal s strani VK PZS za to ni posluha.«

MKS: »Na to vprašanje ne morem odgovoriti.«

… čez hribe in planine uren je korak … (Fotografija: Borut Peršolja)

8. Predlog novega zakona o športu ukinja dosedanje licenciranje in posledično sistem dodatnega licenčnega usposabljanja (izpopolnjevanja). Komentar?

BP: »To je politična in ne strokovna odločitev.«

KM: »Verjamem, da licenciranje vzpodbuja obnavljanje in tudi nadgradnjo znanja. Na področju vodenja v gore je to povezano tudi z zagotavljanjem varnosti pri izvajanju aktivnosti. Zato sem prepričan, da mora PZS licenčna usposabljanja ohraniti zakonskim rešitvam navkljub. Težava pa bo seveda njihove financiranje.«

TG: »Če to pomeni, da ne bo treba obnavljati obstoječih licenc z izpopolnjevanji v določenem časovnem obdobju, bo to zelo slabo.«

MKS: »Morebitna ukinitev licenciranja bi bila za prostovoljno vodništvo velika škoda. Kje bi sicer slišali novosti, kje bi obnavljali staro znanje, kje izmenjavali izkušnje?«

… ljubi gore in doline … (Fotografija: Borut Peršolja)

9. Kakšno je razmerje med prostovoljnim in poklicnim vodništvom danes?

BP: »Registriranih prostovoljnih vodnikov PZS je okoli 1400, registriranih poklicnih gorskih vodnikov pa okoli 70. Žal, na formalni ravni, še ni prišlo do pravega sodelovanja.«

KM: »Oba sistema sta v petindvajsetih letih doživela velik razvoj. Pri tem se je kdaj tudi zaiskrilo, kar je ob razvijanju obeh sistemov povsem običajno. Ocenjujem, da je razmerje veliko bolj urejeno, kot je bilo v preteklosti.«

TG: »Kakšno je dejansko razmerje ne vem. Vsekakor brez prostovoljnih vodnikov PZS in društvenih izletov ne bi šlo, saj profesionalni gorski vodniki ne bi zmogli vsega. Je pa res, da vedno več prostovoljnih vodnikov odpira lastno podjetje (v obliki samostojnega podjetnika). Dejavnost vodenja izvajajo profesionalno v okviru svojih kategorij. V tem ne vidim nič slabega, saj se s tem zvišuje kakovost ponudbe. Tudi gorski vodniki so del ponudbe za vodenje zahtevnejših planinskih in plezalnih tur. Menim, da si nismo konkurenčni. Moti pa me, ker si VK PZS prizadeva, da bi se prostovoljno vodništvo povezovalo in podredilo ZGVS. Tako na primer želijo prenesti izobraževanja in izpopolnjevanja za poklicne vodnike PZS pod okrilje ZGVS. S tem bodo gotovo razvrednotili delo naših neprofesionalnih inštruktorjev. Menim, da smo lahko zaradi tega upravičeno užaljeni in razočarani nad vodstvom VK PZS.«

MKS: »Prostovoljnih vodnikov PZS z licenco različnih kategorij je približno 1500, gorskih vodnikov pa več kot desetkrat manj. Gorski vodniki verjetno niso zainteresirani za vodenje po lahkih poteh, morda po njih vodijo kvečjemu tujce, saj je ob tem zaslužek premajhen. Opažam pa, da se pojavlja več “vodnikov”, ki nimajo nikakršne vodniške usposobljenosti (zlasti iz vrst nekdanjih alpinistov) in delajo v turističnih agencijah. Država se s kakovostjo vodenja ne ukvarja, saj jo zanima le pobrani davek.«

… trden kakor skala … (Fotografija: Borut Peršolja)

10. Kakšno bo slovensko prostovoljno vodništvo čez 25 let?

BP: »Verjetno ne bo bistveno drugačno, kot je bilo v preteklih letih in je sedaj, vendar je to težko napovedovati …«

KM: »Želim si, da bi ostajalo mlado, če s tem razumemo, da si mlad po načinu dela, razmišljanja in ne po starosti. Pomembno je ne zaspati, ampak težiti k nadaljnjemu razvoju.«

TG: »Sistem je dobro zasnovan, uspešno deluje in bo gotovo z nekaterimi spremembami deloval še naprej (najbrž tudi čez petindvajset let). Takrat bomo najbrž že lahko vodili tudi ledeniške ture, več bo tudi poklicnih vodnikov PZS.«

MKS: »Prostovoljno vodništvo bo iz leta v leto postajalo manj priljubljeno. Vsakdo se bo moral boriti za svoj kos kruha, zato bodo mladi vse manj navdušeni nad prostovoljstvom. Mogoče sem preveč črnogleda, a sedanjega množičnega vodniškega prostovoljstva ne pričakujem več. V nekaterih planinskih društvih se s tovrstnimi problemi že srečujejo: vodniki PZS odkrito povedo, da nimajo časa za vodenje, nekateri pa to počnejo kot samostojni podjetniki.«

(se nadaljuje)

Moje ime je Borut Peršolja in to je bila moja zgodba.