Slovenske novice - Biba Krstić: Doživeti Nepal in njegovo veličastno gorovje mimo ustaljenih poti iz turističnih vodnikov – to je že desetletje delo Klemna Volontarja.
Abrahamovec Klemen Volontar z Jesenic je šel prvič v Nepal leta 2000 z 10-letno hčerko. Takrat je alpinist, ki je prvo spodobno steno s starosto slovenskega alpinizma Urošem Zupančičem in legendo Mitjem Koširjem zmogel v sedmem razredu osemletke, bil pa je tudi že gorski reševalec inštruktor in vodnik reševalnega psa, stopil na tla na letališču Katmanduju.
»To je bil klasični treking, ki ga je Kristina zmogla. Leta 1995 sem bil na Lofotskem otočju na Norveškem, bil sem na odpravi v Južni Ameriki, v Aconcagui, nato na odpravi v Afriki. Vsakič sem dejal, da grem še enkrat, a se nisem nikoli vrnil. Ko sem šel iz Nepala, sem bil tiho. V sebi sem spoznal, da se bom še vračal.« Planinska zveza Slovenije sodeluje z nepalsko, naši zdravniki in inštruktorji domačine učijo gorniških veščin, Klemen je bil poleti 2010 vodja šole, po Nepalu pa vodi tudi trekinge.
Po posebnih poteh
Treking je spoznavanje okolja pod najbolj privlačnimi gorami, kulture bivanja domačinov, načina sobivanja s prišleki, dotik okusov, vonjav in drobnih malenkosti, ki jih televizijski zasloni ne morejo podati. Beseda je sinonim za gibanje v gorah, ki ni tehnično zahtevno, prenočuje se v šotorih ali prenočiščih, ki so nastala iz čajnic za popotnike. Za bolj zahtevne je vanj zajeta celo osvojitev šesttisočaka.
Klemen svoje varovance popelje na trekinge v Langtang, ki je severno od Katmanduja, ali na območje Kumbu. Poskuša se izogniti ustaljenim pešpotjem za gorniške turiste. Prva pot se začne iz Katmanduja in vodi blizu baznega tabora pod goro Langtang Lirung, kjer je zadnje počivališče Tomaža Humarja, druga pa se začne s spektakularnim pristankom na letališče Lukla, ki je drugo najvišje ležeče letališče z najnevarnejšo pristajalno stezo na svetu, prek nekaj pettisočakov vodi v neobljudene kraje in se konča tik ob Tibetu.
Sodelovanje med podjetjem Izobraževanje, gorništvo, s. p., ki ga je ustanovil Volontar, in Planinskim društvom Jesenice, ki mu pomaga pri njegovih snovanjih dotikanja nebes v deželici tik pod njimi, je s koščki prvinske gorniške sreče obdarilo veliko Slovencev. »Težav, razen običajnih nevšečnosti, ki spremljajo trekinge, kot so glavoboli in diareja, do zdaj ni bilo. Drugače, kot da me varovanci poslušajo, ne gre, saj sem zanje edina povezava z okoljem, kamor so prišli kot gosti. Rad jim razkažem najznamenitejše svete kraje na poti, največjo stupo na svetu, ki je sveti kraj tako za hindujce kot za budiste, ustavimo se v muzeju v Pokariju, nacionalnem muzeju Nepala, kjer sta na vhodu slovenska moška in ženska narodna noša. To je izraz nepalskega spoštovanja do nas, ki smo jim pomagali pri njihovem razvoju gorniškega turizma.«
Klemen bo v začetku aprila letos spet pripravljal prtljago za pot v Nepal. Psičko Sito, ki jo ima v domačih gorah kot sopotnico pri reševanjih in usposabljanjih, bo predal v oskrbo prijatelju. Kdo bo šel z njim? »Nikoli ne izbiram sopotnikov za treking. Vem, da se za pot odločijo tisti, ki vedo, da jih ne čaka kakšna dogodivščina, kot je v navadi pri nas v gorah, ko se najdaljša tura zavleče za dva ali tri dni, temveč da bodo na poti tri tedne in so na to tudi pripravljeni.«
Biba Krstić