je lepo zaobljena, z gladkim pobočjem
Veliko dela bi imel, kdor bi hotel prešteti vse Babe in Dedce v naših gorah. Predvsem Bab je ljudsko poimenovanje nasulo obilo, vsaka od teh gora pa ima, kljub imenu, ki ne obljublja nič obetavnega, nekaj posebej ženskega, zaobljenega ali dekliško vitkega. Naša gora sicer ni vitka, je pa lepo zaobljena, z gladkim, travnatim pobočjem, ki se proti jugovzhodu spušča k temnim gozdovom, segajočim vse do Save v dolini, in očesu, vajenemu opazovati in ocenjevati, obljublja odlično prizorišče užitkov polnega turnega smuka. Ker stoji v karavanškem grebenu, na sever, na Koroško, kaže povsem drugo lice. Strmo, razdrapano, predvsem pa izredno krušljivo ostenje, ki je vse prej kot vabljivo. Zato je marsikomu, ki našo goro pozna od vseh strani, prava uganka, zakaj so slovensko robato Babo Nemci z onstran državne meje prevedli v meščansko posladkano Frauenkogel. Karavanke se s tistim, kar ponujajo turno smučarskega, sicer ne morejo primerjati z Julijci onstran Save, vendar je v dobrih snežnih razmerah turni smuk z naše gore eden najlepših in najbolj priljubljenih v naših gorah.
Dovška Baba (1892 m)
Zdaj, ko nas je zima dobesedno zasula s snegom, pa postaja tudi eden najbolj varno dostopnih turnih smukov, čeprav se s ogromnimi gmotami plazovitega snega ne gre igrati niti na tako nedolžnih pobočjih kot so tista pod Dovško Rožco in Babo. Strma travna pobočja v široki grapi med Babo in Hruškim vrhom pa so v zdajšnjih razmerah zdravju in življenju strogo prepovedana.
Ker gre za povabilo tja kjer tišina šepeta, povejmo, da je ta gora radodarna sleherni dan v letu. Bogastvu razgledov, ki jih ne preganjajo letni časi, se spomladi pridružijo cvetlične poljane z goliškimi ključavnicami (narcisami), ki prav na Babi sežejo najdlje na karavanški zahod. Visoko poletje našo goro spremeni v planinski pašnik z vznemirljivo godbo kravjih zvoncev, jesen pa vse naokrog obarva z zlatnino odcvetajočih macesnov. Ko pa prvi snežni poprh pobeli opustela pobočja, se na ostrih robeh Kepe, Gubna, Plevelnic, Kurjekov, Dovške Babe in Hruškega (po domače Velikega) vrha pojavi kakšna drobna gamsova sled.
S pravo zimo in debelo snežno odejo predvsem Dovška Baba oživi. Na njeni gladki vršni poljani se v deviško belino zarisujejo razposajene vijuge turnih smučarjev, ki v snežnem obilju, kakršno nam je dano letošnjo zimo, na smučeh pridrsijo več kot tisoč metrov globoko, na Dovje, na izhodišče, od koder bomo na vrha naše gore tudi zlezli. Z Dovjega čez potok Mlinco, prek Goreljš in pod Belimi pečmi na Lahov preval in strmo navzgor do planine Dovške Rožce je le ena, najbolj gorniška možnost. Kadar je cesta na Ravne visoko pod Babo kopna, pa vzpon na vrh skrajša skoraj za pohujšljivo polovico. Vendar karavanška lepotica zaradi tega ni prikrajšana. Morda smo prikrajšani le tisti, ki z avtomobilsko potuho okrog prinašamo sami sebe in naše popotniške zmogljivosti.
Dvoje knjig našega velikega poznavalca Karavank, Stanka Klinarja, vam bo pomagalo na pot. Predvsem planinski vodnik Karavanke (Planinska zveza Slovenije) in vodniški zbornik Sto slovenskih vrhov (Prešernova družba, 1991).
Fotografija: Pod vrhom globoko zasnežene Dovške Babe. Foto: Mitja Košir