Hoja po ostankih poti, po katerih so nekoč vsako jutro odgnali ovce čez strmali do 1200 m višje ležečih pašnikov in popoldne zopet nazaj v dolino. Kdo bi si bil danes še sposoben naložiti tak križ?
Peklensko vroč vikend človeka zvabi v hribe preverit, če je zgoraj res kaj bolje kot doma, v dolini. Če preverjanje ne bi bilo nujno povezano s pehanjem v hrib, bi teorija lepo pila vodo, tako pa je tudi v visokogorju kaj rado peklensko vroče, med tem, ko se vode marsikje niti teoretično ne da piti, če je ne prineseš s seboj. Nekoč zanesljivi gorski izvirčki se očitno iz same solidarnosti do naše prejšnje, sedanje in nemara še prihodnje vlade - pridružujejo nekim kao varčevalnim ukrepom ...
Odločil sem se za Dovški križ (2542 m), lepo krožno turo iz doline Vrat. Od Poldovega rovta vodi skozi gozd lepa neoznačena pot, ki jo seka nekaj gozdnih vlak, ki jih od prej nimam v spominu. Od struge Rdečega potoka se prvič odpre lep pogled na Steno, potka pa postane strma, ožja in težje sledljiva. Po kakšni uri hoje dosežem gruščnate jezike kilometer dolgega melišča, ki se steguje vzdolž celotne Šplevtine "škarpe". Šodra so v te konce res veliko navozili in komur ni veliko mar za čevlje, si lahko na povratku po njem privošči divjo vožnjo z Vrata ekspres-om.
Kar je pripravno za spust, je prehudo za vzpon, treba je levo preko melišča in nato v strm, a lep macesnov gaj. Nad njim se razgled nekoliko odpre in od tod ugledamo Mali Matterhorn. Po obliki ga res ne moremo zgrešiti, ime je na mestu, čeprav obstaja tudi starejše. Naš alpinizem iz leta 1932 (M.Kajzelj in H.Drofenik) ta skalni monolit pod Jezeri namreč imenuje kratko in enostavno: Skala. Ne bom špekuliral, če je bilo pri tem poimenovanju tudi kaj samoljubja, saj je vodnik založil Turistovki klub Skala in tudi avtorja sta bila Skalaša. Starih domačinov zaradi tega res nisem obletaval, nekako pa domnevam, da je morda obstajalo celo tretje ime iz predhodnega obdobja, ko so Na Jezerih in Brinju še pasli. Kot piše spodaj na info tabli, so nekoč vsako jutro odgnali ovce čez vse tiste strmali do 1200 m višje ležečih pašnikov in popoldne zopet nazaj v dolino, na molžo. Kdo bi si bil danes še sposoben naložiti tak križ?
Votlina pod Malim Matterhornom kar vabi k počitku, je velika in prostorna, zato je bila nekoč, preden so Na Jezerih postavili mali Bivak 2 gotovo pomembna kot naravno zavetje za prenočevanje.
Ob tem mi pride na misel dogodek izpred let, ko je nek znanec med posedanjem v votlini prijavil, da je tolikšna, da bi lahko v njej prenočili vsi složni Slovenci. Ne glede na to, ali je menil s tem veliko ali malo, z njim se danes ne bi več strinjal, saj na to gledam nekoliko drugače. Iz dveh razlogov. Ko sva se spomladi z znanim alpinistom in himalajcem pogovarjala o tej naši pregovorni fovšiji in neslogi, mi je zatrdil, da to dvoje pri nas sploh ne obstaja, vsaj ne v tako izraziti obliki, kot bi nekateri radi videli. Tekmovalnost, želja po imeti več kot drugi in biti boljši od drugih je enako močan afrodizijak po vsem svetu, ne le pri nas. Kdor je hodil po svetu, je to že zdavnaj spoznal.
Drugi razlog pa je povsem banalen. Po tleh votline raste toliko kopriv, da bi se še tako složna družba v iskanju prostora za ležišče - slej ko prej, vsekakor pa še pred jutrom, temeljito skregala.
Idilična planota Na Jezerih pod Rokavi je lokacija Bivaka 2 (2120 m). V zgornjem delu planote, v neki vrtači lahko opazimo, kje spomladi nastane malo jezerce, ki kmalu presahne.
Nekaj minut pod bivakom med skalami leži kot prašič debela granata, ki je glede na dober centimeter debelo jekleno lupino morala tehtati "celega hudiča".
Tudi višje v smeri proti Grlu (pristop na Oltar) naletim na ostanke podobne, a bistveno bolj konkretno razpočene "prasice", saj so šrapneli večinoma velikosti človeške dlani ali manjši. Nič pa mi ni znanega, da bi (ti ali oni) med vojno bombardirali ta, kot povprečen enoprostorec velik bivak, ki je bil postavljen štiri leta pred začetkom druge svetovne vojne. Le kdo bo razjasnil dogodke in medvojne dni našega malega "Monte Cassina" tam pod Rokavi?
Pristop na vrh Dovškega križa, ki je z izjemo Šplevte najlažje dostopen vrh na tem mestu zbrane druščine, terja nekoliko lažjega plezanja. Smer vzpona z nekaj podvariantami je označena z možici, mestoma je tudi krušljivo.
Vrh je dokaj prostoren in nudi lep razgled na vse strani.
Sestop do sedelca pod Šplevto poteka po isti poti, nato pa zavijem levo, spustim se v krnico Na Brinju. V zgornjem delu je posejana z velikimi balvani, spodaj pa bogato obraščena s travo in lepimi macesni. Na Brinovi glavi (1586 m) me pričaka že precej razmajana klop, vendar je posedanje na njej neprijetno, saj sonce nažiga kot za stavo.
Pot proti izhodišču je po spustu z glave v zgornjem delu precej strma, vendar tu že prava lovska pot, za razliko od zgornjega dela, kjer se mestoma popolnoma izgubi v travah. Na pristopno pot se priključi četrt ure nad Poldovim rovtom, edina oznaka je rdeča pika na skali.
Težave v pristopu na vrh skoraj ne presežejo I. stopnje plezanja, v spodnjem delu pa je lahko težavna orientacija. Vsekakor je to tudi zelo hvaležna jesenska tura, ko zažarijo macesni v vsej lepoti.
Dušan Škodič