Večer, 29.06.2005, Narava, gore in ljudje: Treba doživeti tudi večer, zvezdnato nebo temne noči in svežino jutra, ko se prebujajo ptice
Ob Soči navzgor in navzdol
Doživimo različnost Trente
Treba doživeti tudi večer, zvezdnato nebo temne noči in svežino jutra, ko se prebujajo ptice
Ob zgornjem toku, tam nad Logom, je Soča nedostopna, kot da nam ne pusti, da bi od blizu pogledali, kako se poganja čez skalovje in balvane, v Spodnji Trenti pa je že bolj pohlevna in dovoljuje, da se po njej spuščajo s kajaki.
Poti, ki vodi ob Soči, pa je približno dvajset kilometrov, zato je prav, da si doživetje v Soški dolini razdelimo tako, da pot opravimo v vsaj dveh kosih. In prav dobro se bomo odločili, če si poiščemo prenočišče v kampu Zdravka Kravanje v Spodnjem Logu, kjer oddajajo prikolice, pa prvi del poti uberemo do tam proti toku, se pravi do njenega izvira.
Hojo pričnemo slab kilometer niže, potem pa po brvi na drugo stran vode in desno po lepo označeni poti navzgor. Pobočja nad potjo, ki se vzpenjajo proti Voglu, so požgana. Domačini vam bodo radi povedali, da je spomladanski požar zanetila nespametna ženska, ki je kurila dračje, večjo nesrečo pa je k sreči preprečilo deževje, ki je dokončalo nekajdnevni trud gasilcev in helikopterja. Na tem delu se kar precej izognemo ne le Soči, temveč tudi pogledom na vasico Log in hrupni cesti, dokler se zgoraj ne prevalimo čez sedelce in se v kratkih okljukih spustimo v bližino kampa, vendar ostajamo na levem bregu vse do Alpinuma Juliane, kjer prestopimo Sočo. Okoli 600 vrst rastlinja uspeva v tem alpskem botaničnem vrtu. Malo naprej nas tabla opozori na korita Mlinarice, kjer bomo - še sploh, če smo bili tam že pred leti - opazili, kaj so v teh letih opravila neurja. Od tod do izvira s slapom je še približno dva kilometra in na tem predelu je Soča najbolj nedostopna in divja. Od Koče pri izviru do slapa vodi urejena planinska pot, zato bomo brž pri stalnem kraškem izviru, pri globoki jami s podzemnim jezercem, iz katerega vre in se poganja preko skalovja. Tukaj doživimo tisto prvobitno Trento in občudujemo njeno arhitekturo, senike in staje. Slabša cesta vodi naprej skozi Zadnjo Trento v dolino Zapoden. To je presušena prodnata dolina, levo se nad nami dviga dvatisočak Trentski Pelc, visoko zgoraj na desni pa nas pogleduje Jalovec. Če namesto na desno in v strmino po poti na planino Zapotok nadaljujemo po dolini, bomo kmalu naleteli na potoček, ki se izgublja v produ. In če bomo vodo potipali, bomo ugotovili, da je prijetno topla, kar pa ni prav nič presenetljivo, saj se ogreje, ko se pretaka s planine Zapotok. Ta del ovinkaste dolinice s potočkom je nekaj najlepšega v tem koncu Trente. Vračamo se po isti poti in tega bo za prvi dan kar dosti.
Nadaljujemo naslednji dan ali kdaj drugič, če se nismo odločili za prenočevanje v Trenti, kar pa je napaka, saj je treba doživeti tudi večer, zvezdnato nebo temne noči in svežino jutra, ko se prebujajo ptice. Pot nas vodi proti Bovcu. Ker se cesta vije po desnem bregu, hodimo vztrajno po levem. Pot je dobro označena in ob njej bomo našli številne table z opozorilom na skalne podore, na značilno obsoško vegetacijo, velika korita, na primer pod vasjo Soča, ki so dolga skoraj kilometer in globoka tudi 15 metrov. Na tem delu doline in toka reke, ki jo je opeval Simon Gregorčič, pač pa že naletimo na posameznike, ki se poskušajo spuščati s kajaki, saj je Soča še dokaj plitka, več pa jih je od sotočja Soče in Lepenščice. Ko nas noge prinesejo do mosta, ki cesto popelje tostran proti Lepeni, opazimo na levi strani tablo za turistično vasico Pristavo Lepena. Nekdanja Mišja vas je stala na manjši planoti slabih sto metrov nad dolino, zdaj pa je to najodličnejše apartmajsko naselje šestih hišic, zgrajenih v starem trentarskem slogu. Najzahtevnejšim gostom ponujajo konje, povsem skrita sta teniško igrišče in manjši bazen, na voljo so savna, fitnes, kolesa, omogočeno je lokostrelstvo. Res vredno vsaj ogleda.
Jože Praprotnik