Med Grintovci: Samotne kmetije na vzhodni strani, pod samim Rogatcem so že bolj ali manj brez življenja ... Če hočeš spoznati gorjana, lahko pogledaš...
DRUGAČNE ZGODBE II
Kot je že nekoč zapisal Ferdinand Seidl, »da nobena gora v Savinjskih Alpah ne naznanja tako obilnih, znamenitih geoloških dogodkov…«, je lahko zanimivo tudi dejstvo, da so samotne kmetije, ki se nahajajo na vzhodni strani, pod samim Rogatcem (Veliki Rogatec, V. Rogac, Rogač, tudi Mrtvi menih, 1557 m) že bolj ali manj brez življenja.
Spodnji Klinar
Anton in Marija Terbovšek,
Spodnja Klinarja
Če hočeš spoznati gorjana, lahko pogledaš v njegove iskrive oči, ki ti kar same povedo, da so zgodbe v teh krajih povsem drugačne. Ob pogledu na njegove roke pa ti postane jasno, kako je potrebno delati za življenje na visokogorski kmetiji. Roke ti pokažejo, da se ne ustraši nobenega dela, ki ga zahtevna narava tod odmerja v povsem drugačnih količinah in pogojih. Napredek, ki ga tudi ti kraji doživljajo, ne more povsem spremeniti njegovih starih in preizkušenih načinov gradnje, tradicionalne govedoreje, ki jo nekateri sosednji kmetje poizkušajo nadomestiti z rejo jelenjadi. Ostaja pri izročilu svojih dedov in vrednot, ki so mu jih prepustili v varstvo. Redkobeseden, ko beseda preide na njegove sosede, ki jih je bilo včasih več kot petdeset, ti bo vendarle povedal to ali ono zgodbo o njih. Morda tudi pove, kako so bile včasih lepe poti k Sv. Lenartu, ko je ob ranem poletju na Špehovih njivah veter nežno božal nastavljeno klasje.
Morda je zanimivo vprašati njegovo družico o stari, a zelo zgovorni ljudski pesmi: »Ne bom se možila na strme vrhe, ne bom je nosila na glavci vode!« in ugotoviti, da ni nobenega razočaranja nad izbranim načinom življenja. Oči pa se drugače zaiskrijo, ko omeniš sina, ki si je našel novo življenje v Spodnji Savinjski dolini. Lahko pa jo samo opazuješ in hitro boš ugotovil, da se njen korak ustavi šele zvečer.
Zgornji Klinar
Nad Spodnjimi pa so bili kot vedno Zgornji, v tem primeru Klinarji. Kakšne so bile usode prebivalcev, nam seveda hiša ne more povedati. Lahko pa vprašamo sosede (dokler so še), kaj se jim je zgodilo. Zgodbo lahko povemo naprej, ali pa jo prepustimo času.
Samo po sebi pa je zgovorno majhno spominsko znamenje ob poti proti Špehovim, ki nas opozarja na usodo mladega dekleta. Ob iskanju izgubljene ovce na Rogatcu je splezala na neko peč, omahnila navzdol in v neki drči obležala mrtva. (Po pripovedovanju Antona Terbovška in Franca Špeha.)
Kako so čudne in nepojmljive vse te stvari, nebo, zemlja, morje, zvezde, ljudje, živali, predmeti, svetloba, toplota, življenje, smrt! Vse je mogoče vkleniti v formule in izraziti s številkami, vse tako lepo pojasniti in razložiti, vsak problem na nek način rešiti. In vendar je nato vse še enkrat bolj nejasno in zamotano kakor prej, rešitev problema je nov problem in tako naprej: ad infinitum. Vse je čedalje bolj nejasno in zamotano. (Janez Gregorin)
Naslednjič pa proti Špehovim!
Boris Štupar