Delo, 20.10.04 - Blaž Zabukovec: Železnico, ki je postala sinonim inženirske genialnosti, so Britanci začeli graditi leta 1879, prvi vlak pa je v Darjeeling pripuhal julija 1881 – Leta 2000 uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine
Trip: turizem, rekreacija in prosti čas
Po ozkih tirih okoli himalajskih gričev
Edini vlak, ki lahko ulovi svoj rep
Železnico, ki je postala sinonim inženirske genialnosti, so Britanci začeli graditi leta 1879, prvi vlak pa je v Darjeeling pripuhal julija 1881 – Leta 2000 uvrščena na seznam Unescove svetovne dediščine
Šestindvajseti november 2000 je bil prav poseben dan. Pa ne samo za prebivalce himalajskega mesteca Darjeeling v severni Indiji, temveč za železničarje nasploh. Tistega dne je ministrica za železnice zvezne države Zahodne Bengalije Mamata Banerjee svečano oznanila, da je bila himalajska železnica iz Darjeelinga (Darjeeling Himalayan Railway) sprejeta med Unescovo svetovno dediščino.
Unescovi ocenjevalci se niso zmotili, ko so jo uvrstili na svoj seznam. Gre za tehnološko čudo, ki so si ga privoščili finančno neomejeni angleški kolonialni gospodje s konca 19. stoletja ter seveda njihovi zelo sposobni inženirji, ki se niso ustrašili velikega izziva. Za nameček poteka 86 km dolga železnica po izjemno lepi in razgibani pokrajini. Gre za eno izmed t. i. železnic igračk (toy train), kakor so Angleži poimenovali ozkotirne železnice, ki vodijo do težko dostopnih gorskih letovišč na Indijski podcelini. Toda gre za »igračko«, ki je enakopravno vključena v velikanski sistem indijskih železnic.
Pa vendar je vse prej kot običajna železnica za redni potniški in tovorni promet. Z najožjo širino tirov v Indiji 600 mm (dva čevlja) bolj spominja na tisto iz lunaparka kot na »resno« železnico. Vzrok za tako majhen razmik med tiroma je odločitev konstruktorjev, da ne bodo gradili predorov, posledica česar so silno ostri ovinki.
Po konfiguraciji terena, kjer ravnin skoraj ni in mora na razdalji manj kot 80 km premagati več kot 2300 višinskih metrov, bi pravzaprav morala biti zobata, a so jo načrtovalci s številnimi serpentinami spretno pripeljali do vrha tudi brez zobnikov. Speljali so jo kar ob cesti oziroma na njej, vseh 86 km, tako da še najbolj spominja na tramvaj.
Nivojska križanja (kajpada brez zapornic) so izjemno pogosta, saj se železnica in cesta vso strmo in vijugasto pot do Darjeelinga prepletata kakor dobro zvita pletenica. Na tako zahtevnem terenu je najhujša preizkušnja vsakoletno monsunsko deževje. Nemalokrat se zgodi, da poplave odnesejo nekaj deset ali celo nekaj sto metrov proge in zato vožnja z vlakom več mesecev ni mogoča. A doslej so progo še vedno obnovili.
Železnica do Darjeelinga, ki je bil med gradnjo gorsko letovišče britanske elite iz Kalkute in je še danes središče pridelave čaja, je idejni projekt Franklina Prestagea, tedaj agenta East Bengal Railway Company. Delati so jo začeli leta 1879, prvi vlak pa je v Darjeeling pripuhal že julija 1881. Darjeeling Himalayan Railway je tako postal sinonim inženirske genialnosti, njegova slava pa se je razširila po vsem svetu. To je dalo himalajskemu mestecu nov zagon: izjemno se je razmahnil turizem, zaradi lažjega transporta pa se je povečala tudi pridelava čaja in vrtnin.
Danes ni več pomembna transportna žila, vendar ima še vedno velik turistični pomen. Poleg lepih gora in milega podnebja je prav železnica tista, ki vsako leto pritegne množico Indijcev. Niti tujih turistov ne manjka, saj jih poleg nepozabne železniške avanture pritegnejo še odlični tereni za treking in gostoljubni domačini, ki so večinoma Nepalci.
Ritensko v ostri ovinek
Dolga in naporna, a vsekakor truda vredna vožnja se začne na postaji New Jailpaiguri, kamor je mogoče priti iz Kalkute (ali drugih večjih mest) po širokotirni železnici. Odsek do bližnjega, štiri kilometre oddaljenega mesteca Siliguri, kjer je bila prvotna začetna postaja, so zgradili šele pozneje. Od Siligurija se ozkotirna železnica nenehno vije ob cesti, prečka številne potoke, si utira pot skozi pragozd in med čajnimi nasadi, strmina pa postaja vse hujša.
Na postaji Tindharia je zloglasni sistem Z, kjer mora vlak ritensko, da premaga ostri ovinek. Proga se potem vije mimo vse številnejših nasadov čaja, razgled pa zaradi pridobljene višine postaja vse lepši, ponekod zaradi strmih prepadov celo srhljiv. Kompozicijo petih majhnih vagonov nenehno prehitevajo avtomobili, počakajo tire ob križanju s cesto in nato spet prehitijo, kakor da bi se na kakšni mestni vpadnici lovili s tramvajem. Na sredini proge, v naselju Kurseong, prometni policist zaustavlja avtomobile in odganja radovedne pešce, da lahko vlak, spet ritensko, zapelje na majhno postajo.
Na postaji Ghoom doseže najvišjo točko. Z 2438 metri je najvišja železniška postaja v Aziji. Naslednjih šest kilometrov se železnica zlagoma spusti do končne postaje v Darjeelingu na 2134 metrih nad morjem. Vmes dosežemo še vrhunec, saj je tu »Batasia loop«. Gre za še eno izvirno konstruktorsko rešitev, ko so zahtevni teren premagali z dvojno zanko v obliki osmice, kjer vlak dobesedno lovi svoj rep. Potniki so seveda zaradi zanimivega doživetja navdušeni, pentlja pa je postala tako priljubljena, da se ob progi zbirajo številni gledalci. Uredili so celo manjši park, ki razveseljuje sprehajalce ter je primeren za piknike in mladoporočence.
Življenje na tirih
Zanimivo je tudi življenje ob progi. Domačini se skorajda ne ozirajo na mimoidoče vlake, saj življenje teče dobesedno na tirih. Tu je lokalni bazar, kjer prodajajo svežo zelenjavo in sadje, otroci med tiri brcajo žogo ali igrajo kriket, železnica je priljubljen prostor, kjer ženske sušijo perilo. Tako rekoč vsaka družabna dejavnost v vaseh se dogaja prav na tirih. Prodajalke le za minutko, ko zaslišijo pisk lokomotive, odmaknejo svojo solato, fantiči pa stopijo korak ali dva vstran, da majhna kompozicija odbrzi mimo, potem se življenje vrne na tire in se nadaljuje v ustaljenem ritmu.
Vožnja v himalajskem predgorju je tudi naporna. Vozni red nima veliko skupnega s stvarnostjo, potovanje običajno traja več kot deset ur, pogosto pa tudi 12 in več, in to le za borih 86 kilometrov. Kdor je v časovni stiski, bo raje izbral avtobus. Ob močno izboljšanih cestah tako železnico največ uporabljajo turisti. Po celotni progi zato vsak dan v vsako smer vozi le po en vlak z dizelsko lokomotivo. Veliko bolj priljubljeni so turistični vlaki med Darjeelingom in Ghoomom, ki jim pridih romantike daje stara, a zgledno obnovljena parna lokomotiva, ne manjkajo pa niti postanki za fotografiranje in obisk železniškega muzeja v Ghoomu.
Ob pomoči Unesca naj bi železnico kmalu preuredili v povsem turistično. To pa je tudi porok za njen obstoj. Železniški avanturisti se bodo lahko tako še naprej prevažali okoli himalajskih gričev in skozi okna starih vagonov opazovali čudovite zasnežene vršace s Kangdžendzengo na čelu, tretjo najvišjo goro sveta, ki se jo prav lepo vidi z omenjene pentlje Batasia nad Darjeelingom.
Blaž Zabukovec