Bojan Ambrožič: S kolegi sem se udeležil dveh po eni strani ekstremnih, a hkrati zelo lepih tekem v gorskem teku: ... Kilometer 2013 in Salewa cup
Dolomites vertical Kilometer in Salewa cup
Trening gorskega teka je naporna reč. O tem ni nobenega dvoma. Vendar ta vikend so bili vsi preživeti napori več kot poplačani, saj sem s kolegi udeležil dveh po eni strani ekstremni, a hkrati zelo lepih tekem v gorskem teku. To so tekme za katere se živi.
Celotna objava (z več fotk) na Bojan Ambrožič >>>
Najprej smo se odpravili v Canazei – eno izmed glavnih turističnih središč v Dolomitih, kjer smo se udeležili Evropskega prvenstva v vertical kilometru. Gre za disciplino gorskega teka, kjer je treba premagati natanko 1000 m višinske razlike. Proge pa so običajno zelo strme. Ta v Canazeu velja za eno najtežjih, saj 1000 m višinske razlike premaga zgolj v 2,1 km. To pomeni da je na papirju v povprečju celo bolj strma, kot Planiška velikanka, na katero smo letos že tekli. Zaradi strmine proge večina tekmovalcev ne teče, ampak hitro hodi. Lahke karbonske pa so že skorajda obvezen pripomoček. Lani je na tej tekmi zmagal naš najboljši turni smučar Nejc Kuhar. Izkušnje pa je z mano delil tudi Klemen Triler, ki je na tekmi nastopil pred tremi leti.
Edina podobna tekma v Sloveniji je Storžič vertical kilometer. Čas s te tekme mi je bil glavni orientir. Glede na to da sem bil takrat v slabi formi sem pričakoval da bom tokrat tekel krepko pod 40 min. Vseeno pa nisem od sebe pričakoval preveč, saj letos zelo malo treniram v hrib.
Najprej so bili na vrsti štarti rekreativnih tekačev. Sam pa sem tekel v zadnji skupini skupaj z vsemi favoriti in člani reprezentanc. Začetek tekme je bil ekspresno hiter. Proga pa je bila mnogo preozka za vseh 50 tekmovalcev. Zato je prišlo do prerivanja. Sama proga sicer ne poteka po planinski poti, ampak direktno naravnost navzgor skozi gozd in kasneje čez gorske travnike. Za potrebe tekme zgolj pokosijo podrast in travo v širini ca. dva metra. Sam sprva tečem povsem na zadnjem mestu, tik pred mano pa je Luka Mihelič. Na Evropskem prvenstvu v gorskem teku sem tudi začel tako rezervirano in kasneje pridobil precej mest. Tokrat pa se šprint kar ni hotel ustaviti in nič ni kazalo da bom lahko koga lahko sploh prehitel.
Prvih 200 višinskih metrov je najbolj položnih. Takoj za tem sledi kratek spust. Potem pa se je začela strmina, kot jo sam še nisem videl. Nisem verjel da je lahko sploh tako strmo. Z velikim naporom pridobim kakšnih pet mest. Tekmeci so sicer zelo blizu, a nimam moči da bi hitreje hodil. Palice pa mi niso prav v veliko pomoč, saj prvič v življenju tečem na tekmi z njimi. Vendar je ponekod preprosto tako strmo da bi brez palic lahko šel samo po vseh štirih. Na 500 metrih se proga za trenutek položi čez snežišče. Navadno bi to lahko z lahkoto pretekel. Vendar nimam moči da bi preklopil v tek.
Vroče je, večinoma tečemo celo brez dresov, zgolj s štartnimi številkami. Začnem še dodatno izgubljati. Tako da za mano ostaneta samo dva tekača. Povsem mi pade motivacija, saj tako slabo še nikoli nisem nastopil na nobeni tekmi. V cilj se privlečem povsem brez moči. Čas 41 min 45 s, pa je tudi veliko razočaranje. Bojim se tega reči, ampak enostavno ta tekma je bila prestrma zame. Nejc Kuhar pa je tudi letos nastopil odlično in v izredno močni konkurenci zasedel četrto mesto. Zmaga pa je odšla seveda v roke Španski živi legendi gorkega teka in ultrateka Killiano Jornetu z novim rekordom proge 32 min 43 s. Rekord discipline vertical kilometer pa še vedno nosi, tokrat drugo uvrščeni, Urban Zemmer s časom 30 min 27 s. Le še vprašanje časa je kdaj se bodo prvi tekmovalci spustili pod magično mejo tridesetih minut. Na tej progi verjetno ne, saj je prezahtevna. Proga za rekorde je Fully v Švici, ki poteka po trasi nekdanje zobate železnice. Tam proga 1000 m višinske razlike premaga v le 1.9 km.
Sicer pa me slab rezultat na tekmi ni spravil v slabo voljo, saj je bilo vreme fantastično. Razgledi pa fantastični na Dolomitska velikana Piz Boe in Marmolado. Vsi ti mogočni dolomitni velikani nosijo svojo posebno zgodbo zapisano v kamnu. Gora na katero pa smo mi tekli, pa je prav zanimivo zgrajena iz konglomerata. Konkretno sem o geologiji in nastanku Dolomitov že razpisal v tem prispevku: http://bojanambrozic.wordpress.com/2011/08/15/geoloska-ekskurzija-v-dolomite-12-14-8-2011/
Uradni rezultati: Dolomites Vertical / Kilometer 2013 (PDF)
Naslednji dan smo se odpravil iz Dolomitov na Južno Tirolsko v Ötztalske Alpe na Južnem Tirolskem, natančneje v vasico Pfelders. Tu nas je že naslednji dan čakala tekma -15th Salewa cup. Gre za res pravi visokogorski gorski tek. Štart tekme je na višini 1622 m, cilj pa pri koči Sttetiner na višini 2875 m, kar je za primerjavo 11 m višje od našega Triglava. Proga pa ni strma, saj se za 1255 višincev vzpne v 10.4 kilometra. To je konfiguracija proge, ki bi morala ustrezati, saj sem v zadnjem obdobju pripravljal na takšne proge.
Dan je bil prelep da bi počivali (čeprav bi morali). Zato smo se že kmalu po prihodu odpravili na ogled proge. Lepote pokrajine so me res navdušile. Tekli smo navzgor po čudoviti zeleni dolini, nad nami pa so kipeli sami še na debelo zasneženi tritisočaki. Tudi kamninska sestava je tu povsem drugačna, saj prevladujejo metamorfne kamnine. Predvsem filiti in blestniki, ki jih gradi sljuda muskovit. Zato se skale bleščijo na sončni svetlobi.
Skupno se nas je za tekmo zbralo sedem Slovencev: Nejc Kuhar, Peter Lamovec, Klemen Triler, Bojan Ambrožič ter Cene in Matjaž Rakušček. Vsi smo tekli za ekipo Sttetiner-Norica-Team-Slovenia. Gotovo pa bo veljalo da še nikjer nisem doživel toliko gostoljubja, kot na tej prireditvi. Lahko sem samo užival in z nestrpnostjo čakal tekmo.
Naslednji dan smo se zbudili v še eno čudovito jutro, ki je napovedalo vroč dan. To je meni ustrezalo, saj raje tečem v vročini kot mrazu, sploh na visoko nadmorski višini. Na štartu se nas je zbralo dobrih 300 tekmovalcev. Prve 3.4 kilometra je proga skorajda ravninska, saj se vzpne zgolj za 150 višincev. Tu se najbolje odrežejo atletske noge. Gorski tekači pridemo na svoj račun nekoliko kasneje. Po ravnini tečem zelo solidno, nekaj metrov za vodilno skupino tekmovalcev v kateri sta od naših še Peter Lamovec in Nejc Kuhar. 500 metrov preden se začne gorski del proge, nekoliko popustim v tempu da se spočijem. To zato ker sem vedel da je na koncu ravnine ključni moment tekme. Če tam ne bom sposoben več napadati, je tekme zame konec.
Na srečo me ne odreže. Torej vendarle nisem začel prehitro. Od tu dalje proga poteka po ostro zaviti mulatjeri. S tem da je tek po bližnjicah strogo prepovedan. Meni to ustreza, saj ni več nobenih menja v ritma. Preprosto tečem v enakomernem tempu in pridobivam mesto za mestom. Tudi vodilna skupina tekmovalcev ni več daleč pred mano. Žal nimam ob sebi nikogar, ki bi me lahko “potegnil” do te skupine. Pač pa le serpentino ali dve za mano tečeta Luka Mihelič in Klemen Triler. V strmejših delih rpoge se mi povsem približata, na ravnem jima pobegnem. Po slabi uri teka proga pripelje v obviselo dolino pod goro Hochwilde. S tod se v daljavi že vidi kočo Stettiner, kjer je cilj. Še vedno se počutim odlično in ne popuščam. Slabše se odrežem le na tistih delih proge, kjer so snežišča, saj me na snegu kar premetava. V cilju pritečem kot absolutno deseti. Nejc Kuhar je bil odličen drugi; zaostal je le za zmagovalcem Hannesom Runggerjem. Ekipno pa smo uspeli obraniti lansko zmago.
Pri koči, čeprav na višini Triglava, je bilo nenavadno toplo. Zato sem se odločili da se povzpnemo še na goro Hochwilde, ki je z višino 3482 m, najvišja v okolici. Dostop na goro tehnični ni zahteven. In ker po poteka večinoma po južnem grebenu, snežišč tudi ni veliko.
Smo pa z vrha občudovali obsežne ledenike, ki ležijo na severni (Avstrijski) strani gore. Pa v resnici to niso edini ledeniki. Tudi sama tekma, je potekala prek neke vrste ledenika. Dolina pod kočo Stettiner je na prvi pogled videti brez ledu. A, videz vara. Led je, ampak je skrit pod gruščem in skalami. Taki vrsti ledenika pravimo kamninski ledenik. Tudi ti ledeniki se počasi premikajo. Za razliko od “pravih ledenikov” jih imamo nekaj tudi v naših hribih, saj so manj občutljivi na segrevanje ozračja.