AK Vertikala - Jaka Križanič: Če, z izjemo približnega vrisa, o smeri ne najdeš pravih podatkov,
... če nikjer ne dobiš skice, opisa ali vsaj digitalne sledi, ki priča o tem, da je zadevo nekdo pred kratkim že zlezel, potem je ta smer zagotovo na seznamu Matjaževih plezalnih želja.
Tokrat je v svoje želje vključil še mene in Marjana in v sredo zvečer smo se skupaj odpravili v zimsko sobo v Vratih.
V smer smo vstopili naslednji dan [13.03.14] okoli 5. ure. S prvimi 300 metri grape smo opravili hitro, saj je precej položna, dobro zalita in tudi sneg je bil odličen. Ko se grapa izteče, smo prečili proti desni in naleteli na prve bolj strme odseke. Vseeno so bili pogoji ves čas odlični, tako da se nismo varovali. Napredovali smo zelo hitro in med iskanjem prehodov vztrajno dobivali na višini.
Kakšnih 200 metrov pod robom stene, malo nad mestom, kjer smo najverjetneje zgrešili izstopno polico iz smeri, pa so se pogoji precej spremenili. Na mestih, kjer v steno posveti sonce, je sneg popustil, cepini niso držali in potrebno je bilo malo iznajdlivosti, izkopavanje skale in zatikanje cepinov.
Za naslednja dva zahtevna raztežaja smo se navezali, potem pa, ponovno na boljšem snegu, razvezali, iskali pot iz stene, naposled pa ujeli pravi žleb in izstopili na območju Bambergove poti. Za smer smo potrebovali dobrih šest ur.
Sestopili smo čez Plemenice in bil je dolg, mučen sestop.
Kmalu je bil namreč sneg povsem razmočen, temperature zelo visoke in na izpostavljenih mestih smo se bili zaradi plazovne nevarnosti večkrat prisiljeni varovati. Medtem ko je s Pihavca in Kanjavca neprestano bobnelo, smo počasi napredovali proti Luknji, bogatejši za polno doživeto alpinistično izkušnjo.
Jugovo grapo v Steni so plezali: Matjaž Ferjančič, Marjan Kozole in Jaka Križanič