Vinko Modec: Če se prav pomisli, je tole naše plezanje v hribih, to iskanje novih, z ničimer zaznamovanih poti, ki niso vsem dosegljive, res malo čudno početje. ...
Skuta s Podov
Vinko Modec: Skupini Skute in Štruce, če jo pogledaš z Malih vratc, po njeni zgradbi z estetskega vidika skoraj ne moreš odrekati prvenstva v vsej rajdi Savinjskih Alp. Za plezalca pa, ki mu je oko dovzetno ne samo za čim lepšo obliko skalnatega planinskega sveta, je z ozirom na alpinsko-plezalski značaj ta skupina bolj podrejenega pomena. Dočim ti južna stran Skute s svojo spodnjo, ploščato zaporo nudi majhen plezalski problem, je v Štruci pri njeni obli gradnji vse preveč jasno in vidno, ni nikakih zagonetk, ki bi nas zanimale; v plezalskem smislu tu ni problemov, čeprav bi bilo plezanje tam okoli tiste vrhovne žmule morda zelo zanimivo z estetskega kakor tudi z zgolj plezalskotehničnega vidika. — Zato sva z Režekom tudi vso svojo pozornost posvetila steni Skute, ki v tem predelu še ni bila vajena sprejemati obiske. Odločila sva se, da pogledava najprej na njen skrajni desni konec, tja, kjer se ji drzno pne v višino južni raz.
1. Bilo je jutro, za plezalca že zelo pozno, 12. junija leta 1932, ko sem se leno premikal za tovarišem po valovitih Podih v kotel pod Skuto, v katerega vede običajna turistovska pot, ki se potem izgubi med gruščem in bolvani tja proti Slemenu. Megla nama je počasi jemala navdušenje, kar sva ga imela ob misli na lepo in zanimivo plezanje po razu. Pa ni bila samo megla kriva najinega nerazpoloženja; saj so pozneje, ko sva plezala v drugih predelih Skutine stene, na naju pritiskali enaki občutki, kljub lepemu in sončnemu dnevu. Vse najino plezanje v Skuti se je namreč vršilo v nekem morečem stanju: V mišicah nama je ležala vsakokratna pusta, nočna hoja po strmini do Cojzove koče in nato slabo, oziroma nič prespana noč na skupnem ležišču. Zraven vsega bi še pridejal nezavestno antipatijo, ki jo čutim do Kokrskega sedla. Saj ima vsak planinec v hribih svojo simpatijo in antipatijo; eden kotiček ti priraste k srcu, ob drugem te spremlja in se ti v srce zariše neka rahla črta neugodja. To je pač odvisno od prvega vtisa, ki si ga dobil na dotičnem mestu; morda odločajo tudi podzavestni vplivi, ki jim ne veš izvora. Dejstvo pa je tu in njega vpliv se pozna potem na vsej turi.
Ne morem reči, da so bili vzponi, ki sva jih napravila v Skuti, kakšne posebne učinitve v strmi alpinistiki; to ne; vendar pa sva opravila delo, preko katerega mi ni moči iti kar tako brez vsake misli in spominov. Do teh bi kajpada ne prišel, če bi tam mimo hodil kar tako kot turist-estet, ne pa nastopil kot plezalec, ki mu je strmi skalnati svet nekak drugi dom.
Ko sva prispela pod tisti spodnji gredasti del stene, kjer se na njenem robu začne dvigati južni raz Skute (smer a), sva se vsedla in počivala, ne meneč se za čas niti za to, kaj naju še čaka gori v oni mračni sivini. Iz tega prijetnega brezdelja naju je vzdramil gams, ki je poskušal preplezati pred nama tisto vstopno skalovje. Obenem sva se spomnila na dvoje dejstev: na še bolj gosto meglo in za plezanje zelo pozno deveto uro. Postavila sva si prvi cilj: da prideva po vstopnem, travnato-skalnatem pobočju do nekakšne rezine, kjer se dviguje približno 25 m strmo prva stopnja raza.
Plezalsko opremljen in na dvojni vrvi, je prestopil tovariš iz rezine na desno v naznačene poči nad skladi. Skala je bila one modro-sive barve in hrapava, sploh idealna za plezanje. Ko je skozi moje roke potekla vsa dolžina vrvi, sem sledil tovarišu in prišel do njega nad to prvo stopnjo v položnejši del. Plezal sem kar mimo njega — ker je to pač najboljši način za dva enakovrstna plezalca — do nekega previsnega mesta. Temu previsu sem se izognil na vzhodni strani raza po 10-metrski strmi lasti, po kateri se pleza v zelo mikavnem položaju. Lašta je prav za prav dvojna: vrhnji in spodnji del sta ločena po ozki špranji skoraj po vsej dolžini, pleza se tu v oporni drži. Na koncu se lašta za nameček postavi pokonci in tvori nekako zaporno kuliso. Tu sem zabil v špranje dva klina za manjkajoče stope in enega, da sem se na njem zavaroval. Na takihle ozko omejenih predelih imaš v skalah včasih, malo vstran od — nosa, lep prehod; toda navajen na stisko v prostoru, rineš kar naprej toliko časa, da zdaj spoznaš, kako je vse tvoje prizadevanje v tisti smeri zaman. Tedaj se šele začneš, primoran od položaja, ozirati naokoli po lažjem svetu, pa vidiš, da imaš res takoj zraven še dokaj lep prehod. — Tudi midva sva bila v enakem plezalskem nastrojenju in sva rinila kar čez kuliso. Režek je stopil na moj vzbočeni hrbet, poskušal zabiti više gori klin, pa ni mogel.
Vse robantanje ni pomagalo nič, dokler nisva pogledala za rob kulise, kaj je tam: podobna, nekoliko krajša lašta in nad njo lepa, strma stenica. Ker sem bil še privezan na klinu in je bila tudi vrsta na tovarišu, je plezal on dalje. Končno sem bil tudi sam rešen mučnega čepenja na klinih; sledil sem tovarišu po zapuščenih sledovih podplatov. Kline sem seveda vse pobral. Sledeča kratka stena nad lašto je bila zaradi skopo odmerjenih stopov in prijemov zares malo sitna.
Na razu sva prišla z Režekom zopet skupaj. Pred nama je izginjal v meglo še dokaj položen greben; po počitku sva ga prešla istočasno na njegovi zahodni strani do nekega navpičnega mesta. Stala sva pod krušljivim, mestoma čisto preperelim kaminčkom. V njem sem moral silno previdno gvozditi, ker je vse pokalo in se majalo. Poslužiti sem se moral tudi klina, da sem prišel ven in v steno za svojim hrbtom.
Nad tem delom sva potem hodila drug za drugim in prišla do gladke navpične stene (p), ki pa sva jo samo z očmi preplezala. Tista poč po njeni sredini nama ni dišala; tudi je bila preveč od rok in tudi od nog. Rajši sva pogledala na desno za rob v vzhodno steno raza.
Po zagruščeni polici sva prišla v rdečkast žleb in po njem na raz nad steno. Skozi naravna vrata sva stopila pod Okno. Preplezala sva še tiste plošče pod Oknom, zlezla skozi ter po drugi strani že hodila proti vrhu Skute, ki sva ga dosegla ob 14.30.
Kaj je bil uspeh te ture? Spoznanje, da človek v megli izgubi ne samo prostorsko, temveč tudi časovno orientacijo in da teko ure tedaj še hitreje ko v lepem vremenu. — Res, v skalah pri našem delu minevajo ure, da sam ne veš, kako. Ne brigaš se za čas niti za okolico. Kako se začudiš, ko si naenkrat sredi megle! Po robovih zaslišiš znani piš vetra, od spodaj nekje tovarišev vprašujoči glas. Pred teboj se pojavljajo groteskne oblike skal, ko da bi bile v hipu tja postavljene, in zopet izginjajo v brezoblično maso megle. V takem meglenem kaosu prideš do spoznanja, da vrv ni zgolj mrtva materija, temveč prava živa stvar. V vseh njenih utripih čutiš življenje tovariša tam na njenem dragem koncu. — Da, megla izpremeni vso ono mrtvo prirodo — spremeni, bi rekel, tudi nas.
Vinko Modec
Planinski vestnik 1935/11