PD Onger Trzin - Miha Pavšek: ... na Poldašnji špici - izlet PD Onger
Tik pred nastopom prvega vročinskega vala smo se šli trzinski planinci k sosedom spogledovat z zimo! Vendarle pa še v domačo gorsko skupino Zahodnih Julijskih Alp, kjer najdemo ta prvovrstni razglednik. Vrh je znanilec poldneva za bližnjo vasico Naborjet v Kanalski dolini, povedano drugače – opoldne je za vaščane sonce točno nad tem vrhom (od tod tudi naše Martuljške in Rateške Ponce oziroma gore poldnice. Enostavno, kaj ne, za čas okrog poldneva prebivalci te vasi sploh ne potrebujejo ur! Tudi mi na tak lep dan nismo kaj dosti gledali nanje, bolj aktualni so bili višinomeri, saj smo morali z izhodišča nad Ovčjo vasjo pa do vrha premagati nekaj manj kot 1300 višinskih metrov. Za začetek smo zapeljali en avto 5 km daleč v zatrep doline Zajzere, kjer je bila nekdaj velika vojašnica, zato je cesta "grande" kot se za vojsko spodobi.
Ob osmi uri je skupina šestih planincev - od tega dva mlajša mladinca in štirje "mladinci" - zastavila pot po cik-cakasti gozdni cesti proti planini Ravna. Nekje na polovici poti do planine (tam smo na poti do vrha srečali tudi edinega planinca …) se odcepi planinska pot, ki skrajša zadnje serpentine. Že med potjo, še bolj pa na planini (Razgled z veliko začetnico!) se je že kazalo nadaljevanje naše poti proti grebenu Strehice. Pri slikoviti kapelici tik nad planino – tu se z desne pridruži pot z Naborjeta – natančneje malo naprej v macesnovem gozdu, so nas že pričakale prve snežne zaplate, med njimi pa cvetje in bujno zelenje kipečega spomladanskega drevja.
Težak sneg je tudi tu naredil svoje, tako s podrtim drevjem kot zaradi erozije vode (pred kratkim taleči se sneg) mestoma uničeno potjo. In prav na gozdni meji, ko se začne najlepše, tudi sledovi človeške neumnosti iz 1. svetovne vojne. V zatrepu Koroškega kota (tega imena ni na zemljevidu …) pa že prva obsežnejša, a tod še ne preveč strma snežišča. Prečkali smo jih tako, da smo bil čim manj časa na snegu, saj so zdrsi zelo nevarni, še posebej, če se končajo nižje na melišču …
Za nami je še eden izletov, ki ti še dolgo časa ne gredo iz glave in te tolažijo v urah in dneh, ko si prikovan v dolinski pisarni in čakaš na konec tedna, ko greš kvišku, kjer šepeta tišina. Tej so se tokrat pridružile vonjave na eni strani polomljenega, na drugi pa brstečega se drevja, grmovja in cvetovja ter zaradi obilno snežne zime ponekod že prav kičasta belo zelena gorska scena. Nekaj časa bo ta še na voljo, za kasneje pa še enkrat opozorilo – letos sta za visokogorje cepin in čelada (slednja vedno!) sestavni del obvezne opreme, za gozdove na poti do visokogorja pa marsikje tudi žaga. A ta le v rokah izkušenih gozdarjev, planinci pa se bomo morali navaditi na to, da se bomo še več let izogibali podrtemu drevju.
Vodja izleta (njegove so tudi fotografije): Miha Pavšek
Več fotografij, tudi drugih udeležencev izleta: PD Onger >>>