Večer, Okolje in prostor - Marjeta Keršič Svetel: Znašli smo se v škripcih. Način življenja, ki smo se ga v razvitih deželah navadili, je preprosto nevzdržno potraten in pravzaprav ga vzdržujemo tako rekoč na kredit - ki ga ne bomo mogli nikoli odplačati.
Viri našega planeta so omejeni, naša poraba pa brezumna. In pri tem nas ekonomisti še prepričujejo, da moramo porabljati še več, sicer bomo doživeli ekonomski zlom! Saj smo ga že, le da nočemo pogledati resnici v oči.
Klimatske spremembe, ki jih doživljamo zdaj, smo pravzaprav povzročili že pred nekaj desetletji in jih ne moremo več preprečiti, tudi če bi se ta hip povsem prenehali izpusti toplogrednih plinov. Posledice za ves planet so lahko tako kolosalne, da jih sploh ni mogoče predvideti. Prištejmo k temu še ozonske luknje, izumiranje vrst živih bitij, onesnaženje in izropanje svetovnih morij, pomanjkanje pitne vode ... Slika je prav peklenska. Ne govorimo več o pojutrišnjem. Govorimo o tukaj in zdaj.
Med območji, ki jih vse to najbolj prizadeva že danes, so Alpe. To je zelo dinamično območje Evrope, ki ima po eni strani še zmeraj velika naravna bogastva, zaloge vode, možnosti za izkoriščanje novih obnovljivih virov energije, po drugi strani pa je to zelo občutljivo naravno okolje, ki je izpostavljeno naravnim tveganjem, polno je napornih strmin in tudi za širši prostor pomembnih prometnic, ki dodatno zapletajo položaj. Prav promet je namreč eden velikih krivcev za podnebne spremembe.
Kako iz začaranega kroga okoljskih in gospodarskih težav? V Alpah je vse bolj priljubljeno politično geslo, ki naj bi prineslo konec težav, "energijska samozadostnost". To pomeni, da bi radikalno zmanjšali porabo energije, kolikor pa bi je še potrebovali, bi je zagotovili iz obnovljivih virov na lokalni in regionalni ravni. Nekatere alpske regije so si tak cilj resno zastavile in se že trudijo, da bi ga dosegle. Pa je to izvedljivo? In kaj bi to v resnici pomenilo za življenje v Alpah? Taka vprašanja so si zastavili udeleženci letne strokovne konference mednarodne organizacije CIPRA (Zveze za varstvo Alp), ki je potekala ta konec tedna v Bovcu. Sodelovali so strokovnjaki, predstavniki nevladnih organizacij in lokalnih skupnosti iz 14 evropskih držav, pa tudi Marco Onida, generalni sekretar Alpske konvencije. Izjemno odmeven je bil na konferenci prispevek dr. Lučke Kajfež Bogataj. Marsikoga je prav pošteno streznil. "Brez zelo drastične spremembe življenjskega sloga v prihodnosti sploh ne bo šlo! Zelo se bo moral spremeniti naš odnos do prometa, nakupov, energije, udobja ... in še marsičesa. V Evropi ne moremo govoriti o nizkoogljični družbi, če vso umazano industrijo selimo v Azijo, biogorivo dobivamo iz Brazilije, kjer zaradi tega sekajo pragozdove, nenehno pa večamo letalski in cestni promet. Podnebje je planetarni problem in zakonov fizike pač ne moremo prelisičiti," je povedala v svojem referatu. Če bi hoteli sedanjo porabo energije nadomestiti z obnovljivimi viri, bi morali vso Evropo spremeniti v en sam energetski objekt - pa še bi zmanjkalo prostora!
"Prepričan sem, da s korenito spremembo ravnanja in življenjskega sloga lahko v Alpah dosežemo razumno gospodarjenje z energijo in nizkoogljično družbo. Toda odkrito povem, da sem do regionalne energijske samozadostnosti v Alpah zelo skeptičen, še zlasti, če bi jo povsod hoteli doseči za vsako ceno," je dejal Marco Onida. "Nekateri predeli Alp so preprosto predragoceni in preveč lepi, da bi jih žrtvovali za pridobivanje energije, pozidali in zabetonirali. Prehod na obnovljive vire energije se ne sme zgoditi na račun narave! Nikakor ne! Take predele, kot je recimo zgornji tok Soče s pritoki, je treba varovati kot najdragocenejši zaklad - veliko pametneje je pač uvažati energijo, kot pa zapraviti tako dediščino. Prizadevanja za energijsko samozadostnost in prehod na obnovljive vire energije ne smejo postati pretveza za uničevanje narave in krajine v Alpah. Če bi tako ravnali, bi iz ene težave samo prešli na drugo, z dežja pod kap!"
Razmišljanja s konference v Bovcu so toliko pomembnejša, ker se prav zdaj pripravlja slovenska strategija za prehod v nizkoogljično družbo do leta 2050. Prav nobenega dvoma ni, da se moramo pogumno lotiti korenitih sprememb - in da si napačnih odločitev ne moremo privoščiti. Sploh pa ne v energetiki! In kakšne so ideje za svetlo prihodnost? Gradnja ogromne termoelektrarne na lignit in za tolažbo energijska izraba Soče s pritoki! Za povrhu pa še novo največje smučišče v Sloveniji - v celoti pod 2000 metri. Umetno ga bomo lahko zasneževali z elektriko iz velike vetrne elektrarne na Poreznu. To bo lepo!
Marjeta Keršič Svetel