Delo, 01.02.06 – Marjan Raztresen: Čopov steber dvakrat prvič. Samozaložba
Delo, 01.02.06, Književni listi
Planinska literatura
Dušica Kunaver, Brigita Lipovšek: Čopov steber dvakrat prvič. Samozaložba Dušice Kunaver, Ljubljana, 2005, 194 str., 2000 SIT.
Epopeji iz Triglavske stene
Dober mesec po koncu druge svetovne vojne sta se predvojna prvaka slovenskega alpinizma
Joža Čop in
Pavla Jesih odpravila v Centralni steber, ki se v Severni triglavski steni dviga navpik proti vrhu najvišje slovenske gore. Preplezala sta ga in Stena – samo eno steno v slovenskih gorah pišemo z veliko začetnico in natančno vemo, za katero gre – je takrat dobila smer, ki je odtlej prestižna v naših gorah. Sredi lanskega leta je minilo 60 let od tega alpinističnega veledogodka, že čez tri leta pa bo minilo 40 let, odkar so Aleš Kunaver, Tone Sazonov-Tonač in Stane Belak-Šrauf v osmih dneh nadvse napornega plezanja na robu mogočega isti steber, ki se že več kot pol stoletja imenuje po enem od prvih dveh plezalcev Čopov steber, preplezali še pozimi. Oba mejnika v slovenskem alpinizmu sta lanskoletne prve jesenske dni dobila knjižni spomenik:
Dušica Kunaver, od smrti svojega moža Aleša neumorna popisovalka njegovih velikih alpinističnih dejanj v slovenskih in himalajskih gorah, je skupaj z njuno hčerko
Brigito Lipovšek v samozaložbi izdala knjigo
Čopov steber dvakrat prvič.
V knjigi, bogato opremljeni s črno-belimi fotografijami iz tistih časov, od katerih jih je zdaj velik del objavljen prvič, ni – razen slik – pravzaprav nič takega, česar redni spremljevalci alpinističnih dogajanj ne bi že vedeli. V njej je zbrano (najbrž skoraj) vse, kar je bilo o obeh podvigih v najbolj znani steni slovenskih gorá doslej že objavljeno predvsem v dnevnih časopisih in planinski periodiki. Temu so dodane edinole nekatere podrobnosti in podatkovne vrzeli, ki so bile celo planinskemu, kaj šele drugemu bralstvu deloma ali popolnoma neznane. Za doslej še neobjavljeno gradivo gre predvsem pri prvem plezanju: Joža Čop je planinskim kronistom in reporterjem seveda predstavljal svoje videnje dogodkov, Pavla Jesih (ki se je vedno podpisovala kot Paula, kar je upoštevano tudi v obravnavani knjigi) pa je bila tudi o tem plezanju enako redkobesedna kot o vseh drugih svojih alpinističnih uspehih; kakšen drobec iz tega boja najprej za uspeh in potem za preživetje je zaupala šele mnogo pozneje, predvsem svojemu nečaku Josipu, ta pa je njene pripovedi veliko let po njeni smrti zaupal še komu, da ne bi šel pomemben del slovenske alpinistične zgodovine v pozabo.
Toda čeprav gre za znano zgodbo, ki je poleg tega pisana še kronološko in brez vsakih dramaturških dodatkov, se v tej knjigi bere v marsikaterem odstavku kot napeta pripoved, katere dogajanje je omejeno na manj kot štirinajst dni. Žal je opisovalski primanjkljaj predvsem v prvem delu; drugi del, zimsko plezanje, se je dogajal že v časih, ko so mediji velikim in napetim dogodkom v gorah posvečali dokaj veliko pozornost in so svoje občinstvo že v dneh nastajanja te alpinistične zgodovinske zgodbe sproti obveščali o zapletih in srečnem razpletu.
Knjiga sicer pripoveduje o najbolj znani in najbolj prestižni smeri v Steni, je pa v njej hkrati postavljen lep spomenik tudi slovenskim gorskim reševalcem. Ne da bi jih alpinisti iz stene prosili za posredovanje, so jim prišli na pomoč, sami od sebe in prostovoljno, kot pridejo vsakokrat, kadar jih v gorah kdo potrebuje. Kot je knjiga Dušice Kunaver monumentalen spomenik prvim plezalcem v Čopovem stebru, ki je bil pred razdevičenjem znan kot Centralni steber, njegova prva zmagovalca pa sta ga sklenila krstiti za Skalaški steber, je hkrati lep spominski kamen tudi slovenskim gorskim reševalcem, med katerimi so bila v vseh obdobjih te organizacije najbolj znana imena slovenskega alpinizma.
Marjan Raztresen