Delo, Sobotna priloga - Viki Grošelj: Če hočeš ujeti vlak, moraš teči hitreje od njega
Devetindvajseti maj 1953 je brez dvoma eden najpomembnejših datumov v pustolovski zgodovini človeštva. Tega dne sta Novozelandec Edmund Hillary in Šerpa Tensing Norgay, oba člana angleške odprave, stopila na vrh najvišje gore sveta, 8848 metrov visoki Mount Everest. Njun dosežek je bil krona večdesetletnih prizadevanj, da bi človek dosegel to magično, izjemno težko dosegljivo točko našega planeta.
O slovenskem himalajizmu se je tedaj šele začenjalo govoriti. Generacija takratnih najboljših slovenskih alpinistov si je odprave v Himalajo sicer močno želela in imela celo izbran cilj, še neosvojeni osemtisočak Manaslu, a so jo pokopale politične in gospodarske razmere.
Šele leta 1960, ko se je zlata doba prvih osvajanj najvišjih vrhov sveta že bližala koncu, je v indijski del Himalaje, na sedemtisočak Trisul, odšla prva jugoslovanska odprava pod vodstvom Staneta Kersnika (v njej so bili sami Slovenci). Glavnega vrha sicer niso dosegli, osvojili pa so nekoliko nižja Trisul II in Trisul III. Slovenski himalajski led je bil tako prebit, a na svetovni alpinistični sceni smo vseeno ostajali povsem anonimni.
Član te prve odprave je bil tudi kasnejši spiritus agens slovenskega himalajizma, Aleš Kunaver, ki si je v želji, da bi Slovenci v Himalaji nadomestili zamujeno in stopili na himalajski vlak prvega razreda, omislil zelo preprost rek: »Če hočeš ujeti vlak, moraš teči hitreje od njega.« V slogu tega vodila so v naslednjih letih sledile odprave na Kangbačen – leta 1965, Anapurno II – 1969, Makalu – 1972 in še enkrat Kangbačen – 1974, ki so s svojimi uspehi in neuspehi (ti včasih prinesejo celo več dragocenih izkušenj) dale podlago za kasnejše, tudi v svetovnem merilu upoštevanja vredne slovenske dosežke.
Veliki preboj
Okrog leta 1970 se je v Himalaji začela nova doba plezanja. Ni se več iskalo le najbolj optimalnih smeri na vrhove. Plezanje se je usmerilo v težavne stene in grebene. A tokrat smo bili Slovenci pripravljeni. Leta 1975 nam je uspel veliki preboj. Pod Kunaverjevim vodstvom smo preplezali enega največjih himalajskih problemov tistega časa, 2500 metrov visoko južno steno 8481 metrov visokega Makaluja, pete najvišje gore sveta. Prvenstvena smer v tej mogočni steni nas je postavila ob bok himalajskim velesilam. Uspeh na 8061 metrov visokem Hiden Peaku, ki smo ga preplezali dve leti kasneje, prav tako po prvenstveni smeri, je bil le še dodatna motivacija za odpravo odprav, ki smo jo načrtovali za leto 1979. Vzpon na Mount Everest po prvenstveni smeri prek njegovega zahodnega grebena.
Vodenje je prevzel še en veliki strateg slovenskega himalajizma, Tone Škarja. Danes, trideset let kasneje, še toliko bolj izstopata smisel in vizionarstvo odločitve, da takrat nismo poskušali ponoviti katere od že preplezanih smeri, ampak smo želeli preplezati novo, slovensko, in to po enem najbolj markantnih problemov Everesta, po njegovem zahodnem grebenu. S to odločitvijo smo sledili bistvu vrhunskega himalajizma tedanjega in sedanjega časa. Gledano z današnje perspektive smo se gore lotili nekoliko okorno. Moštvo je štelo 25 plezalcev, prav toliko višinskih nosačev, šerp in 20 ton opreme. A vse to prav nič ne zmanjšuje vrednosti dosežka. Še danes so si največji svetovni himalajski eksperti enotni; slovenska (takrat formalno še jugoslovanska) smer na Everest je najtežja od enajstih, do danes preplezanih na najvišjo goro sveta.
Seveda ni šlo vse gladko. Petinštirideset dni smo se borili z zahtevnostjo zahodnega grebena, z mrazom, vetrom, viharji in pomanjkanjem kisika. Enajst kilometrov vrvi smo napeli po previharjenih pobočjih gore, kjer je bil vsak korak, prijem ali plezalni gib korak v neznano. Vrvi smo ves čas napeljevali člani odprave sami. Šerpe so nam po že zavarovanih delih poti le pomagali prinašati hrano in opremo. Odkrivati in reševati probleme, ki jih je pred nas postavljala gora, ni bilo le vprašanje naših moči in sposobnosti, spretnosti in izkušenj, ampak tudi stvar časti in etike. Za nič na svetu ne bi dovolili, da nam šerpe nadelujejo pot pred nami.
Na gori smo postavili pet višinskih taborov. Zadnjega na višini 8120 metrov sva postavila z Marjanom Manfredo in imela tako tudi prva možnost poskusiti proti vrhu. Na višini 8300 metrov nama je uspelo preplezati eno najzahtevnejših mest in ga opremiti z vrvjo. Ob tem pa sva oba dobila hude ozebline po rokah in nogah ter se zato morala vrniti. Naslednja sta poskušala Dušan Podbevšek in Roman Robas, a sta se zaplezala v orientacijsko zahtevnih skalnih stolpih vršnega grebena in se prav tako morala vrniti.
Trinajsti maj leta 1979 pa je le prinesel tako želeni uspeh. Andreju Štremflju in Nejcu Zaplotniku je uspelo doseči vrh. Nanj sta stopila ob 13.51 po nepalskem času. Šele ko sta se pozno zvečer vrnila v tabor štiri, smo si v bazi lahko oddahnili in si dali duška.
Dva dni kasneje so vrh dosegli še Stane Belak, Hrvat Stipe Božić in vodja šerp, domačin Ang Phu, ki je tako postal prvi človek v zgodovini, ki se je na Everest povzpel po dveh različnih smereh. Na sestopu jih je ujela noč in morali so bivakirati 8300 metrov visoko. Čudežno so jo preživeli brez večjih posledic in zjutraj sestopali naprej. Borut Bergant, Ivč Kotnik in Vanja Matijevec, zadnja naveza, ki naj bi še poskušala proti vrhu, jim je iz tabora pet odšla na pomoč.
Ko so se srečali, pa se je zgodila tragedija. Sestopajočemu Ang Phuju je, verjetno zaradi izčrpanosti in trenutka nezbranosti, zdrsnilo na strmem ledišču. Padel je prek zahodne stene gore, več kot 2000 metrov globoko, in se smrtno ponesrečil.
Zavidljiva statistika
V naslednjih letih so številne odprave poskušale ponoviti našo smer. Uspelo je le dvema. Bolgarom leta 1984, a je prvi, ki je prišel na vrh, Hristo Prodanov, na njem tudi umrl. Poljski uspeh po naši smeri leta 1989 je bil še bolj tragičen. Chrobak in Marciniak sta dosegla vrh, med sestopom pa sta zaradi dolgotrajnega viharja zašla v hude težave. Dasai, Otreba, Gardzielevski in Heinrich so jima šli na pomoč. Dosegli so ju in začeli skupaj sestopati. Na višini nekaj nad 6000 metrov jih je zajel snežni plaz. Pet jih je v njem umrlo, Marciniak pa se je čudežno rešil v tabor ena. Od tam jim ga je v dramatični reševalni akciji, v kateri je sodeloval tudi helikopter, le uspelo rešiti.
Drugi slovenski vzpon na Everest je bil uspešen leta 1989, ko sem se s soplezalcem Stipetom Božićem priključil makedonski odpravi na najvišjo goro sveta. Poskušali smo po smeri prvopristopnikov. Desetega maja nam je po zahtevnem vzpenjanju v globokem snegu le uspelo. Vrh smo dosegli Makedonec Dime Ilijevski, Stipe Božić, šerpi Sonam in Adživa ter jaz. A na sestopu se je spet zgodila tragedija. Dime Ilijevski je v tistem, bolj begu nazaj v življenje kot sestopu z gore, naredil drobno napako in za vselej izgubil. Ne ve se, ali je zataval na kitajsko stran gore, padel čez steno na nepalsko stran ali pa v želji po kratkem počitku obsedel nekje na poti navzdol in v nočnem mrazu, ki se spusti na 40 in več stopinj pod ničlo, za vselej zaspal.
Leto 1990 smo bili Slovenci spet na Everestu. Po smeri prvopristopnikov so vrh dosegli Marija in Andrej Štremfelj ter Janez Jeglič. Marija je postala prva Slovenka in trinajsta ženska na svetu, ki ji je to uspelo. Z Andrejem pa sta tudi prvi zakonski par, ki mu je uspelo stopiti na vrh sveta.
Leta 1997 je Aco Pepevnik v okviru mednarodne odprave dosegel vrh Everesta s severa. Tako smo se Slovenci že po tretji smeri povzpeli na vrh sveta. Dan pozneje je Pavletu Kozjeku v okviru iste odprave uspel izvrsten podvig, saj se je na vrh povzpel brez uporabe dodatnega kisika. Do danes je Pavle edini Slovenec, ki mu je to uspelo.
Leto 2000 je Slovencem po prvenstveni smeri čez zahodni greben leta 1979 prineslo še en bleščeč zgodovinski dosežek na Everestu – smučarski spust z vrha. Sedmega oktobra sta po smeri prvopristopnikov vrh dosegla Franc Oderlap in Davo Karničar. Karničar je kot prvi na svetu presmučal goro od vrha do baze. Za prvi neprekinjen spust je potreboval le nekaj več kot štiri ure. Dva dni pozneje so v okviru iste odprave vrh dosegli še Matej Flis, Tadej Golob in Grega Lačen.
Maja leta 2005 sta kot člana mednarodne odprave vrh s severa dosegla Viki Mlinar in Marko Lihteneker. Z gore se je žal vrnil le Mlinar, Marko Lihteneker pa je za vselej ostal na njej in postal prva slovenska žrtev Everesta.
Danes imamo Slovenci tri različne preplezane smeri na Everest. Od tega eno prvenstveno, ženski vzpon, vzpon brez uporabe dodatnega kisika in prvi smučarski spust z vrha. Zavidljiva statistika, ki nas tudi z dosežki na Everestu uvršča v čisti vrh med himalajskimi velesilami.
Človek ravna goro po svoji meri
Devetdeseta leta so na Everestu prinesla pravi razcvet komercialnih odprav. To so odprave, kjer klienti, nevešči samostojnega delovanja na gori, za visoko plačilo seveda, ob pomoči vodnikov in predvsem šerp poskušajo doseči vrh. Šerpe jim zavarujejo in pripravijo vso pot, jih spremljajo na aklimatizacijskih vzponih, postavijo višinske tabore, jim kuhajo in jih seveda spremljajo ter varujejo pri končnem poskusu vzpona. Včasih so uspešni, včasih ne. Dogajajo se tudi velike tragedije, kot recimo leta 1996, ko so na gori zaradi nenadnega poslabšanja vremena množično umirali tako klienti kot njihovi vodniki. A te drame in tragedije zanimanja za Everest niso zmanjšale, ampak so ga le še povečale. Vsako leta znova, po dveh smereh, iz Nepala in Tibeta, poskuša vse več odprav, med katerimi vse bolj prevladujejo komercialne.
Sam še kako razumem hrepenenje posameznika, da bi stopil na vrh sveta. A dejstvo je, da čedalje bolj in bolj zavarovani in opremljeni poti s severa in juga pomenita degradacijo Everesta in korak nazaj v himalajizmu. Vzpenjajoči se je ves čas pripet na eno ali celo dve varovalni vrvi, ki so ju napeli drugi. Po želji lahko že takoj iz baze navzgor začne uporabljati dodatni kisik. V težavni drugi stopnji na severu gore je že postavljena kovinska lestev, po kateri vzpenjajoči premagujejo najzahtevnejši del smeri. Letos naj bi menda tudi čez legendarno Hillaryjevo stopnjo na južni strani gore prav tako postavili kovinsko lestev!?
Žal tako tudi najvišja gora sveta vse bolj postaja adrenalinski park. Namesto da bi človek svoje sposobnosti razvijal in prilagajal zahtevam gore, goro prilagaja svojim sposobnostim in svojim zahtevam, s tem pa ubija gorniški in pustolovski duh. Pri plezanju je vendar najbolj pomembno, kaj zmore človek in ne tehnika!
Človek se iz zgodovine pač ne nauči kaj dosti. Še pred sto leti je bil vzpon na Triglav vrhunski dosežek, saj je bil greben z Malega na Veliki Triglav zahtevna plezalna tura. Pa so ga ljudje kasneje razbili, razširili in opremili z jeklenicami in železnimi klini. S tem so omogočili množični obisk, ubili pa prvinski izziv narave, ki razvija človekove sposobnosti in spodbuja stremljenje k še večjim dosežkom. Podobno se je zgodilo na Mont Blancu in se žal danes dogaja tudi na Everestu.
Nikakor ne jadikujem za starimi časi. Plezalci bomo zase vedno našli nove možnosti za samopotrjevanje in prvinske izzive, ki omogočajo dviganje meje mogočega. Žal mi je le, da človek tudi najvišjo goro sveta vse bolj ravna po svoje, namesto da bi počel obratno. Mislim, da bo v prihodnosti le še slabše. Vse več ljudi je pripravljenih globoko poseči v žep za vrh Everesta. Agencije, ki organizirajo komercialne odprave, vsako leto obračajo milijonske vsote v evrih in dolarjih. Posebej revni Nepal, ki mu je Everest najpomembnejši turistični »artikel«, mirno dopušča po petindvajset in več odprav na sezono, saj mu samo izdaja dovoljenj za plezanje na vrh prinese slaba dva milijona dolarjev v obubožano blagajno …
Pekarnica sredi »najvišje vasi na svetu«
Ob 30. obletnici prvenstvenega vzpona prek zahodnega grebena se nas je devet članov takratne odprave ponovno zbralo pod Everestom. Malo zato, da obudimo spomine na tiste čase, malo pa zato, da vidimo, kaj se pod goro in na njej dogaja danes.
To, kar smo videli, je bilo z eno besedo – osupljivo. Na ledeniku pod goro, na višini 5300 metrov, stoji več kot dvesto šotorov približno petindvajsetih odprav s skupaj več kot petsto člani. Zvečine so to komercialne odprave in prav vse, tudi nekomercialne, imajo za cilj smer prvopristopnikov. Na tibetanski strani gore je slika menda povsem podobna. V bazah odprav je mogoče najti vse mogoče udobje. Od elektrike, interneta, prh s toplo vodo do živalskih kož in preprog po tleh šotorov. Pohvalno in pozitivno je to, da imajo vse odprave urejeno odnašanje človeških iztrebkov v dolino. Gonjači jakov jih s svojimi živalmi in v plastičnih sodih vsak dan odnašajo na polja v dolino. Šerpe namesto svojih klientov in vodnikov pridno nadelujejo in z vrvmi opremljajo pot proti vrhu, postavljajo višinske tabore ter jih opremljajo s kisikom in vsem preostalim potrebnim in nepotrebnim udobjem. Medtem se vodniki, klienti in drugi plezalci lagodno aklimatizirajo na že urejenem in zavarovanem delu poti ter se s tem pripravljajo na odločilni naskok. Ta bo sledil šele, ko bo pot prav do vrha zavarovana do zadnjega metra, spolirana in urejena. In ko bodo najnovejše satelitske meteorološke napovedi, ki jih nekajkrat na dan prejemajo v bazah, zagotovile najmanj štiri ali pet dni lepega vremena.
Da klientom in plezalcem med čakanjem ne bi bilo preveč dolgčas, v nekajmetrskih lednih stolpih na ledeniku ob bazi malo vadijo ledno tehniko plezanja, se obiskujejo, prirejajo čajanke in zabave, hodijo po rogljičke in svež kruh v pekarnico, ki so jo postavili sredi te »najvišje vasi na svetu« prav za potrebe njenih prebivalcev, ter nasploh živijo zelo družabno življenje. Vse to človeško mravljišče v lepem vremenu preletavajo helikopterji s petičnimi radovedneži, ki jim pogled na ves ta cirkus zagotovo dviga adrenalin …
Med vračanjem iz tega »morja« baznih taborov na morenski rob si nisem in nisem mogel razjasniti silovitega napredka v udobju, tehnoloških dosežkih, razvoju opreme in hrane ter še bolj silovitega nazadovanja v pristopu do načina osvajanja gore. Vseh teh petsto in več ljudi ima en sam, isti cilj. Po smeri prvopristopnikov kakor koli že doseči vrh.
Na morenskem robu sem se ozrl. Nad nepregledno množico baznih šotorov se je dvigal v nebo fantastičen zahodni greben Everesta z granitnimi stenami in bleščečimi ledenimi vesinami. Slovenski greben na Everest! Najtežja smer na najvišjo goro sveta.
Že nekaj let se ga ni lotil nihče. •
Viki Grošelj