je letos maja praznoval trideset let ukvarjanja z alpinizmom

Najvišja gora na svetu ni Everest, ampak alpinizem

»Alpinizem je moje življenje, alpinizem v vsej njegovi mogočnosti, od neizmerne lepote do udarcev usode in izgube najboljših prijateljev. To j e tisto, kar me spremlja zadnjih trideset let.«

Igor K.

Z režiserjem filma »Steber«, Matjažem Fištravcem, sem bil skupaj na dveh odpravah in ko je začel snovati film, me je povabil k sodelovanju kot svetovalca. Pomagal sem pri iskanju lokacij za snemanje, v filmu pa sem odigral tudi vlogo divjega lovca Berginca, ki naj bi prvi preplezal Triglavsko steno. Zelo ponosen sem, da sem sodeloval v filmu, saj mislim, da so naše gore, Triglav, Čopov steber tista prvobitnost, na katero ne smemo pozabiti. To so bili naši predniki, ki so pokazali prve steze, prve smeri po naših gorah in je lepo, da se jih spomnim.

 

Dolina – »Moj največji alpinistični dosežek v tridesetih letih je, da sem po vseh teh zgodbah in doživljajih v gorah in pod njimi sploh še živ,« napol v šali napol zares pravi Filip Bence, nedvomno eden najboljših slovenskih alpinistov vseh časov. Kot bi me hotel odpraviti na način: raje plezam, kot govorim. To, da je Filip z gorami na »ti«, bo kar držalo, o zgovornosti pa ... Ko sem ga obiskal na njegovem domu v Dolini nad Tržičem, so ure kar minevale, pridno sem menjaval kasete v snemalni napravi, sicer pa nič čudnega, ob sebi sem imel prijetnega in zanimivega sogovornika.

Pravzaprav Filipa Benceta skozi dokaj redno spremljanje dogodkov iz alpinističnega sveta posredno »poznam« že več kot desetletje. Kaj kmalu sem ga "vtaknil" med tiste slovenske alpiniste, ki svojih s športnih dosežkov nikoli niso beležili z osvojenimi osemtisočaki v Himalaji, ampak so njegovi goli, koši in prva mesta zabeležena na drugačen način, v več kot 3200 vzponih, od tega skoraj 200 prvenstvenih smereh, konec koncev pa se je udeležil tudi 11 alpinističnih odprav.

Janez je iz bivaka prinesel napolitanke, ki so ostale od 5. maja, ko je odlični tržiški alpinist Filip Bence skupaj s prijatelji praznoval 30-letnico ukvarjanja z alpinizmom. »Upam, da Ta črn ne bo zameril, če si malo postrežemo.« Tako sem maja letos v Gorenjskem glasu zapisal ob moji plezalni izkušnji, ko sem se z vodnikom Janezom Primožičem, ki po rodu sicer prihaja iz iste vasi kot Filip, po Kramarjevi smeri podal na Storžič. Pred dnevi sem se k ta Črnemu povabil kar na dom.

Ta črn torej. Kje si dobil ta vzdevek in v čem je pravzaprav štos? Mar črni lasje in brki? Kolikor vem te tržiški alpinisti kličejo kar po vzdevku.

»Vzdevek so mi nadeli alpinisti, čeprav sem ta »prtikl« dobil tudi že pri vojakih. Je pa res, da sem bil včasih še bolj črn, zdaj sem že malo siv.«

Med alpiniste si prišel pred 30 leti, kar pomeni leta 1968, ko si imel ...

»… 18 let. Pravzaprav sem s hribi štartal, ko sem bil star komaj 14 dni. Sicer je že tukaj v Dolini bolj strmo, no, po pripovedovanju stare mame in mame so me prvič odnesli na Brsnino še kot dojenčka. Tam je bila včasih planšarija, danes zanjo vedo le še gobarji, saj je vse zaraščeno. Takrat se je v bistvu začela moja planinska kariera. Stara mama in mama sta bili celo življenje planšarici, mama ima pri svojih sedemdesetih letih za seboj več kot petdeset let paše. Vsako leto je po tri, štiri mesece preživela po naših planinah, z njo pa sem otroštvo kot pastir preživljal tudi jaz. Tako se je začela moja ljubezen do gora, takrat sem po eni strani rad, po drugi pa sem moral skakati sem in tja po gorskih pašnikih."

Vaš rod izhaja prav iz Doline?

Izhajam iz starega dolinskega roda, iz Šuštarjeve družine, stara mama in nekdanji gospodar kmetije sta bila brat in sestra. Sicer pa smo trije bratje, jaz sem srednji.«

Že kot otrok si torej na planšariji nabiral delovne in življenjske izkušnje. Izkušnje, ki človeka najbrž spremljajo vse življenje?

»Zagotovo. Ogromno je bilo treba delati tako podnevi kot ponoči, saj živina takrat še ni bil ograjena. Navadil sem se na nevihte in strele, ki so mi pravzaprav zelo koristile. Takrat še ni bilo baterij, pa sem počakal, da se je pobliskalo, krave so se ustrašile, jaz pa sem tak o vseskozi po zvoncih slišal kje so. Ja, takrat je bila paša bistveno zahtevnejša, kot je danes, ko pastirji naokrog skačejo z mobiteli. Sodobnost je prinesla svoje in prav je tako. Po zaključku šole v juniju sem odhajal v planine, vračal pa sem se septembra, ko se je začelo novo šolsko leto.

S pašo sem prislužil edini kos kruha. Zaslužek je bil sicer bolj slab, tako da sem gor rasel v skromnosti, kar mi še danes prav pride. Želel sem imeti tak način življenja, kot ga dandanes tudi imam. Vse gre za alpinizem, živim v mamini hiši, moja je stoenka, pred hišo, za zobe, ki jih ta čas popravljam, sem komaj skupaj spravil ... Spomnim se, kako sem bil v šoli velikokrat zaničevan zaradi zašitih oblačil, danes pa jih otroci zaradi mode namerno trgajo. Lomljani, Dolinci in Lešani smo bili vedno drugorazredni učenci, tudi če si znal celo knjigo na pamet, nisi dobil več kot tri. Tako že kot otrok dobiš manjvrednostni kompleks in le redkim se je kasneje uspelo iz tega »izkopat«. Meni je pri tem veliko pomagal prav alpinizem.«

Ko si se začel resneje ukvarjati z alpinizmom, si že hodil v službo ...

»Zaposlil sem se po zaključku osnovne šole. Imel sem veselje za več poklicev, a ni bilo možnosti niti za šolo niti za kakšno obrt. Manjkalo je denarja, pa sem moral v službo. Zaposlil sem se v BPT, alpinističnemu odseku pa sem se priključil leta 1968, ko sem šel s fanti, bilo je 5. maja, po Kramarjevi smeri na Storžič.«

Po Kramarjevi mimo bivaka?

»Ja, tam, kjer si šel ti z Janezom. Zato sem tridesetletnico alpinizma praznoval prav na bivaku. Z njim in s Storžičem sem bil vsa ta leta trdno povezan. Še več, Storžič je vsekakor največji simbol mojega alpinizma. Še isto leto sva s prijateljem Dušanom Srečnikom v Storžiču ponovila skoraj vse smeri, kar jih je bilo. Naslednje leto pa se je pokazala še ena stvar, ki bi lahko spremenila moje življenje. V družbi, v kateri sem bil, smo se odločili, da gremo v Lesce za padalce. In smo šli, vojska je plačala tečaje, kar je na neki način pomenilo, da kot padalec kasneje tudi odslužim vojaški rok. V letu 1969 sem tako bolj malo plezal, več pa sem bil v zraku. Ravno pred odhodom v vojsko pa se je zgodila prelomna stvar.«

Padalo ali klini?

»Ja. Tri dni pred odhodom k vojakom, bilo je konec septembra, smo tržiški alpinisti za zaključek sezone šli na izlet v Vrata. Še danes se spomnim, da sva takrat z Rikom Salbergerjem, ki je takrat že imel nekaj let plezanja za seboj, imela tako poglobljeno duhovno debato o naravi, gorah in alpinizmu. Po tistem pogovoru sem se sam pri sebi zavestno odločil, da bom izbral alpinizem. Žal je usoda hotela, da se je fant naslednji dan smrtno ponesrečil. Ker sem moral v vojsko, tudi na pogreb nisem mogel.«

Ravnal si ravno nasprotno, namesto da bi se premislil...

»Tudi pozneje, ko smo prihajali iz Himalaje, kjer smo doživeli mnoge nesreče, izgubil sem najbližje prijatelje, so me mnogi spraševali, češ zdaj je pa konec s tvojim navdihom za alpinizem. Pa sem rekel ne, sedaj ima alpinizem zame še večji pomen. Ti fantje so na neki način vedno z menoj, kjerkoli se nahajam, skušam uresničiti vsaj del njihovih idej. Nekateri so bili večji mojstri od mene, zato bodo njihove še neuresničene zamisli izpolnjevali drugi. Vedno je treba uresničevati njihovo delo in dokazati, da je bila njihova smrt stvar usode, zaključek vsega tega, kar so počeli, za kar so živeli. Znova in znova sem se v tistih prvih letih odločal za alpinizem. Veliko je pripomogla tudi družina Rožič, tako starša, kot bratje, vsi so bili zapisani goram. Pri njih sem imel vedno odprta vrata, posojali so mi opremo, marsikaj sem dobil tudi v trajno last. Začela so se potovanja v Paklenico, kamor smo običajno hodili plezat za prvomajske praznike, pa v Francijo, v Chamonix. Z bratom sva skupaj nabrala za fička, pa sem postal zanimiv za vse mogoče naveze, marsikdo je šel rad z menoj, ker smo se peljali. Tudi v Chamonix smo hodili s fičotom, pa ne le enkrat... Čeprav je bila literatura zelo slaba, smo začeli plezati prvenstvene smeri, najprej v domačih gorah, potem tudi v tujini. Veliko prostora je bilo v gorah, sicer pa ga je tudi danes dovolj... Prvi večji uspeh je bil, ko sem »zlezel« Walkerjev steber v Grandes Jorasses, enega izmed treh zadnjih problemov Alp. Že takrat so se nabirale točke za odpravo na Makalu. V tistem času sem s prijatelji preplezal še prvo ponovitev Belač - Zupanove smeri v Šitah, kar je bilo takrat izredno odmevno dejanje. Danes pokojni Marjan Perko, takrat pa oskrbnik v Tamarju, nam je dal dva litra vina, ker je bil tako ponosen, da nam je uspelo. Dobil sem pošto s planinske zveze od Francija Savenca, izredne čestitke, ampak za Makalu žal malce prepozno.

Na začetku, vsaj kar se odpravarstva tiče, torej nič kaj spodbudno, pa vendar, v karieri si poleg številnih vzponov tudi enajstkrat potoval z odpravami v tuja gorstva, šestkrat v Nepal, dvakrat v Pakistan in Rusijo ter enkrat v Južno Ameriko, na Aconcaguo.

»Makalu leta 1975 je zame res odpadel. Zdi se mi, da je bil na zvezi nekdo alergičen name. Še isto leto sem šel, najbrž kot za nekakšno protiutež, z odpravo na Kavkaz, kjer smo osvojili Elbrus, še več, vsi od prvega do zadnjega smo stopili na vrh. Dve leti kasneje smo šli v Pakistan Hidden peak, kjer smo izgubili Draga Bregarja, s katerim sva bila dobra prijatelja. Odprava zato ni bila preveč uspešna, ob povratku sem se spet malo »zapel« z nekaterimi in si najbrž s tem pridobil negativne točke, ko se je leta 1979 formirala odprava za Everest. Spet sem odpadel. Kar je bilo v osebnem smislu mogoče celo koristno. Do Everesta sem razmišljal, da je to gora, zaradi katere se nekje splača ukvarjati z alpinizmom, da je to neki končni cilj. Na vso srečo sem potem pri sebi razrešil, da Everest zame ni »najvišja« gora, da je ukvarjanje z alpinizmom lahko še vse kaj drugega, kot preštevanje najvišjih ... Upam si reči, da tisti, ki pleza zaradi Himalaje, naj raje takoj neha. Himalaja ni vredna vsega trpljenja in mazohizma, ko se dostikrat, ko ti je najhujše, vprašaš, zakaj vse to sploh počneš, ko bi takoj poletel domov, če bi le imel priložnost. Še posebej je »vprašljiva« zato, ker nikoli ne veš, ali boš sploh imel priložnost priti na vrsto za vrh ... Everest je šel torej mimo brez mene, v tistem letu pa sem potem prišel v odpravo v Pamir. Tam nam je uspelo preplezati nekaj prvenstvenih smeri, po izredno težki in zahtevni smeri smo osvojili Pik revolucije, o čemer se, kljub velikemu dosežku, niti ni kaj dosti govorilo.«

Kot da se te držijo besede, ki si jih nekoč zapisal, ni vse naslov, vse je človek in njegova poštenost.

»To je osnova, noben dosežek ne more odtehtati človeka. Za alpinizem bi moralo veljati, da je junaka mogoče narediti, človeka pa ne. Seveda pa po drugi strani v alpinizmu brez velikega tveganja ni velikih dosežkov.«

Za tabo so tudi vsi trije zadnji problemi Alp, če se ne motim, enega si že omenil.

»V tistem obdobju sem preplezal tudi vse tri zadnje probleme Alp, poleg Walkerjevega stebra še Eiger in Matterhorn. Po rezultatih sem bil takrat drugi v državi, za Borutom Bergantom. Bila sva prva izmed Jugoslovanov, ki sva preplezala vse tri probleme, kar je bil tudi evropsko odmeven dosežek. Moja prva zvezna odprava, na katero sem bil sprejet, je bila Lhotse 1981. Star sem bil 31 let. Odprava sicer ni imela vrha, mislim pa, da sem se takrat kar izkazal. Stotisočkrat hvala Pavlu Podgorniku, ki je naslednje leto žal tragično preminul v Mangartu, ki mi je pod Lhotsejem rešil življenje. Postavljala sva šotor in ko sem jaz šel ponj, bil je nekoliko stran od prostora, ki sva ga določila za tabor, je Pavle medtem še za 10 centimetrov poglobil prostor za šotor. Če tega ne bi naredil, bi naju čez pol ure vzel plaz. Odpravo je sicer vodil Aleš Kunaver, žal tudi on pokojni, po mojem mnenju naš najboljši strateg in vodja. Ko smo šli z gore, smo bili prepričani, da se v steno ne bomo ozrli. Bili smo na nek način jezni, ker nas je gora premagala. Po nekaj korakih hoje smo se že ozirali nazaj. Leta 1985 je sledil Jalung Kang. Na odpravo je šla odlična ekipa alpinistov, ne prej ne potem ni bilo take. Enostavno so zbrali po kvaliteti prvih petnajst, dvajset alpinistov, Toma Česna, Francka Kneza, Silva Kara, Petra Podgornika, že pokojna Janeza Jegliča, Slavca Svetičiča ... Odlično smo delali na gori vse do nesreče, ampak usoda je hotela svoje in mi vzela še enega prijatelja, Boruta Berganta, soplezalca in someščana. Čez dve leti sem s kamniškimi alpinisti šel na Lhotse Šar, naslednje leto na K2, goro, ki mi je od nekdaj veliko pomenila. Zanimivo, po enajstih letih sem bil spet v Pakistanu, v Karakorumu. Ob mojem prvem obisku Pakistana leta 1979 so z oblasti vrgli Ali Buta, ko smo enajst let zatem šli na K2, so sestrelili predsednika Zia Ul Haka. Drugo leto bo zopet minilo enajst let, a niti približno ne grem v Pakistan, sicer bo spet padla kakšna oblast. Na K2 sva s Štremfljem prišla čez 8000, a se je pokvarilo vreme. Sam pa mislim, da je za neuspeh krivo tudi pomanjkanje literature. Primer - z Andrejem sva ure in ure postavljala tabor, ko pa sva se sprehodila še 100 metrov višje, pa sva našla prostor, da bi lahko avtobus obračal. Moram reči, da sem bil takrat zelo razočaran. Potem je bila na vrsti Šiša Pangma, moj edini osvojeni osemtisočak, poleg tega pa smo prišli tudi na vrh Njanag Ri - a, visokega 7071 metrov, ki je bil dotlej prvi še neosvojeni sedemtisočak, na katerega smo prvi prišli prav Slovenci. Leta '92 sem spet prišel na odpravo za južno steno Anapurne. Odprava je bila polomija tako zame, kot za slovenski alpinizem. Spet sem doživel tragedijo, ko sta se ponesrečila Francoza, od katerih sva enega potem reševala skupaj s Tomazinom. Takrat so se dogajale čudne stvari. Ta odprava je bila, po vseh prejšnjih zgodbah v okviru zveznih odprav očitno pika na i. Kljub temu imam še veliko želja po osvajanju visokih gora vendar v čim bolj kolegialni sestavi. Tako sva pred nekaj leti z Janezom Primožičem šla v Južno Ameriko na vrh Aconcague ...«

Se na odpravah poveča tekmovalnost za vsako ceno?

»Tekmovalnost seveda je. To je dobro. V zavesti mora biti tisti osnovni tekmovalni duh, vendar ne, da boš nekomu stopil z derezami na glavo, da boš prišel na vrh. Čeprav je v alpinizmu tudi to prisotno. Mogoče je slovenski alpinizem celo malo v krizi. Ni nekega sožitja med starejšo in mlado generacijo. Trenutno imamo odličnega mladega alpinista Tomaža Humarja ...«

Mislil sem, da je alpinizem v krizi tudi zato, ker se je pred desetimi leti pojavilo kup ekstremnih športov, od zmajarstva, jadralnega padalstva, canvoninga ...

»Že, ampak če se do take mere, kot recimo jaz usmeriš v alpinizem, potem ti je ta osnovna dejavnost Mogoče greš le malo pogledat, kako recimo deluje canvoning.«

Počasi greš proti petdesetemu, se leta kaj poznajo?

»Leta se poznajo pri treningu. Več je potrebno trenirati, da dosežeš osnovno pripravljenost. Sicer pa mora biti alpinist aktiven 12 mesecev na leto in vsaka malenkost, kot je recimo štirinajstdnevna bolniška, ki sem si jo »privoščil«, se mi bo poznala. Forma se najbolj pokaže pri dostopu in sestopu, v steni običajno ne, saj je tam pomembnejša izkušnja, ki jo človek pridobi z desetletji alpinističnega življenja, s 3000 in nekaj vzponi. Izkušnja prevlada nad močjo. Vesel sem, da sem izbral alpinizem, saj je to šport, pri katerem je človek lahko aktiven tudi v pozni jeseni svojega življenja. Sicer pa v alpinizmu ni dopustov, ves prosti čas gre za alpinizem.«

Kje po toliko letih, izkušnjah, preplezanih smereh..., še najdeš motiv. Eni se pehajo za čimveč osemtisočaki, drugim nekaj pomenijo prvenstvene smeri, tretjim mogoče hitrost pristopa ...

»Osnovni motiv je v tem, da v tem, kar počnem, uživam. To je moj način življenja, žal je veliko preveč tragičnih trenutkov, ko odhajajo prijatelji. Osnovna motivacija je v tem, da alpinizem človeku pride tako močno v kri, da v njem najde, ne le osnovni smisel življenja ampak tudi moč, da lahko sploh živi. Sam si drugače ne zamišljam svojega življenja.«

Alpinist je kot individualist in egoist najbrž precej zahtevna oseba za partnerja, za družino... Pravzaprav se ne prilagaja on, ampak se drugi njemu.

»Mislim, da si mora partner že na začetku vzeti toliko časa, da se skuša prilagoditi takemu načinu življenja, kajti če mu to ne uspeva najboljše, vse skupaj nima smisla. Že to je veliko, da starši stalno skrbijo za nas. Celo življenje jih je strah telefona, policajev ... To se nadaljuje tudi v alpinistovi družini. Prepričati nekoga, da ga imaš raje kot pa gore, v katere odhajaš vsak vikend, zanje izkoristiš vsak prosti čas, pa je verjetno tudi težko. Neodkritost pa tako ali tako ni nikoli bila moja vrlina.«

Hmmm ... to te moram še vprašati, kako je z novimi smermi, ko dobiš idejo...? Ali take ideje alpinisti skrivate, kot gobarji svoja gobja najdišča?

»Ideja za novo smer je kot dobra ženska in ko se ti zazdi, da kup tipov »leta okrog nje«, jo boš skušal čimprej zagrabit. Tu je enako, ko vidim idejo, me je kar strah občutek imam, da jo vsi vidijo in da je vsem všeč. Že velikokrat pa se je zgodilo, da je bila neka ideja omenjena, pa jo je izkoristi kdo drug, brez tebe ... Ja, o idejah se ne govori preveč naokrog.«

Kaj pa o išiasu, ki te je »dajal« te dni. Da ne bo kdo rekel, gotov je.

»Mogoče išias in bolniška, v kateri sem bil zadnjih 14 dni, spadata med priznanja z vse minulo delo. Išias pride sam od sebe in sam od sebe tudi gre, take imam izkušnje. Čeprav sem bil v vsej karieri vsaj trikrat »bolj tam kot tukaj«, so mi te izkušnje dodatno dajale navdih za nadaljnje delo. Seveda pa svoje pokaže tudi EMŠO. Narava nas je ustvarila in zavedati se moramo, da je ona močnejša od nas.«

Od leta 2000 naprej boš začel šteti nazaj?

»Dobro bi bilo, ja. Sicer ne delam nekih besednih vizij za naprej, včasih pač ne uspe tako, kot sem si zamislil, a nič zato, mnogo stvari je odvisno od različnih okoliščin. Tako bom rekel, v alpinizmu ne moreš živeti velikih načrtov, zato bom najbolj vesel, bom to, kar počnem, počel še dolgo let!