Delo, Znanost - Tomaž Grušovnik Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Univerza na Primorskem: Živahna filozofska poddisciplina – filozofija okolja
Mnenje
Na konferenci Pacifiške sekcije Ameriškega filozofskega združenja v aprilu v Vancouvru sta bili kar dve srečanji posebej namenjeni predstavitvam knjig in prispevkov s področja okoljske etike. Živahna filozofska poddisciplina – filozofija okolja – je z obravnavo tem okoljevarstvene problematike v njeni navezavi na tradicijo filozofske refleksije pritegnila ne le strokovno občinstvo, temveč tudi slušatelje iz zainteresirane javnosti. Predstavljene razprave so želele razširiti in poglobiti naše znanje o okoljevarstvu, v smislu uporabnosti ekoloških dognanj ter na izobraževalnem in družbenopolitičnem področju.
Večerna diskusija, ki je sledila enemu od srečanj, je izpostavila za filozofe pereče vprašanje: koliko lahko filozofska refleksija igra pomembno vlogo v okoljevarstvu? Ali ni res, da sta za okoljevarstvo bistveni predvsem biologija in biotehnologija, morda ekonomija, ne pa tudi refleksija o etičnosti, spoznavnoteoretskih zmožnostih in ontologiji (tj. vedi o tem, kar biva) okoljevarstva? Ali ni res – z drugimi besedami in še bolj naravnost –, da je filozofija prej kot kar koli drugega zgolj nadležen parazit naravoslovnih okoljevarstvenih strok? Razprava, ki so se je udeležili strokovnjaki ne le iz filozofskih, temveč tudi iz naravoslovnih ved, je dala povsem drugačen odgovor.
Najprej, vloga filozofije v okoljevarstvu – predvsem okoljske etike – je v razpiranju možnosti reševanja ekoloških problemov. S tem ko filozofija premišljuje etičnost našega ravnanja z okoljem in ljudmi (ne smemo pozabiti, da potrata naravnih virov na eni strani planeta pomeni prikrajšanje drugih ljudi za iste vire na drugi polobli), ustvarja nove miselne pokrajine, znotraj katerih lahko pričakujemo smernice za prihodnje zelo konkretno in praktično reševanje stisk. Tako gledano ima filozofska refleksija v okoljevarstvu enako težo kot tehnologija in razumevanje naravnih mehanizmov, ki bosta pomagala uresničiti njene ideje.
Dober primer takšnega razumevanja vloge filozofije v okoljevarstvu je Aldo Leopold, tako rekoč prvi naravovarstvenik na svetu, ki je svoje zamisli o trajnosti in vzdržnosti ekosistemov izpeljeval iz idej ameriške (W. James), pa tudi nemške (A. Schopenhauer) in ruske (P. D. Ouspensky) filozofske tradicije. Leopold, poklicni gozdar, ki je v tridesetih letih 20. stoletja poučeval na oddelku za upravljanje divjadi in kmetijske ekonomike na univerzi Wisconsin-Madison, je svoje ideje o okoljevarstvu – ki so formalni »blagoslov« dobile leta 1964 s sprejetjem akta o divjini (Wilderness Act) v kongresu ZDA – izpeljeval iz etike, ki jo je, tako kot gospodarstvo in družbo nasploh, razumel kot svojevrstno ekološko simbiozo ljudi in njihovega okolja. Leopold, ki je zagovarjal spremembo našega filozofskega gledanja na svet, ki nas obdaja, je menil, da je zdaj treba našo etično odgovornost razširiti na ekosisteme kot take, podobno, kakor smo jo z nastopom krščanstva iz družine in klana razširili na človeštvo kot tako.
Filozofska refleksija pa ima še dodatno vlogo v okoljevarstvu, predvsem takrat, ko to postane predmet politik. Njena vloga tukaj je v razkrivanju posledic, ki jih bo za družbo imelo sprejetje ene ali druge alternative: filozofija razkriva implicitne etične predpostavke in predpostavke glede pravičnosti, ki se skrivajo v različnih politikah, kot to s svojo knjigo Globalna pravičnost in neoliberalno okoljsko vladanje uspešno prikaže C. Okereke.
Najaktualnejše razprave znotraj okoljevarstva kažejo, da brez filozofije tudi tokrat ne bo šlo: implementacija ekoloških strategij in politik na tem področju potrebuje filozofijo prav toliko kot nove tehnologije za spopad s sodobnimi izzivi. Ko se spoprijemamo z izzivi globalnih podnebnih sprememb, moramo priznati, da ne vemo natančno, kam gremo – to je vedel že Leopold –, zato nam je filozofija tukaj lahko v pomoč tako kakor slepcu palica.