Družina - France Stele: Ob stoletnici rojstva skladatelja Marijana Lipovška (1910-1995)
26. januarja se spominjamo stoletnice rojstva enega najbolj eminentnih slovenskih glasbenikov, skladatelja, koncertnega pianista, pedagoga, urednika, direktorja Slovenske filharmonije in dolgoletnega profesorja ter dekana Akademije za glasbo, Marijana Lipovška. Planinski javnosti pa je znan tudi kot alpinist, pisatelj, prevajalec, fotograf in sploh častilec gorskega sveta.
»Bilo je v neki hudi zimi - imel sem okrog 13 let. Suh sneg se je vsipal z večernega neba na mojo zelenkasto mapo iz lepenke, kjer sem si nosil note. Note - Beethoven! Pregledoval sem jih v svitu plinskih svetilk ob hišnih vogalih, kjer so svetile v mrak. Sneg je padal mimo njih in se vsipal na pločnik. Ne doma pri klavirju, ne pri učitelju, dobrem Josipu Pavčiču, mi ni bilo zadosti te glasbe. Na cesti sem postajal in odpiral note. Bila je sonata v c-molu, peta sonata opus 10, drugi stavek, Adagio ... « je Marijan Lipovšek zapisal o prvih srečanjih z »blaženo, prelepo, strašno muziko«.
Glasba ga je vsega prevzela
Kot pravi Uroš Krek, je njegova mladost »potekala v zanimivih, za našo muziko srečnih letih. Bil je to preporod slovenske muzike, ki ji je zibelka tekla v romantičnem ljubiteljstvu in z generacijo naših modernistov rasla v svet profesionalno razgledanih glasbenikov.«
Po diplomi iz klavirja in kompozicije (1932) ter izpopolnjevanju na mojstrski šoli v Pragi je komaj 23 let star (1933) postal profesor za klavir in teoretične predmete na Visoki šoli državnega konservatorija v Ljubljani, predhodnici leta 1939 ustanovljene Akademije za glasbo. V kompoziciji se je izpopolnjeval v Rimu (1939 -1940) in Salzburgu (1944).
Lipovškov ustvarjalni opus je izjemno bogat: orkestralna dela, komorna dela, klavirska glasba (skladba Voznica), vokalna in vokalno-instrumentalna glasba, kantata Orglar (na Prešernovo pesem), priredbe narodnih pesmi, zborovska glasba (Starka za vasjo, Oreh), samospevi na besedila slovenskih in drugih pesnikov, ki jih je pozneje začela peti njegova hči Marjana Lipovšek, svetovno znana mezzosopranistka. Napisal je tudi glasbo za dva celovečerna filma:
Trst (1950) in Dobri stari pianino (1959). »Mislim, da je treba komponirati tako, kot bi človek pojoč govoril tekst. Zato me najbolj privlačijo dramska in globlje lirična besedila, takšna, kakršna so Kosovelova,« je nekje zapisal.
Dolg seznam cerkvene glasbe
V mladih letih glasbene ustvarjalnosti je bil med tistimi skladatelji, ki so svoje znanje črpali iz francoske ekspresionistične glasbe in romantične tradicije. Z ekspresionistično stilno naravnanostjo je želel izraziti notranjo resnico predmeta. Kot skladatelj v simfonični glasbi je predstavnik neoklasicizma na Slovenskem.
Na seznamu njegovih del je tudi kar nekaj cerkvene glasbe: Kompozicije za mešani pevski zbor: Ne daj oče naš, Tožba inu molitev (obe na besedilo P. Trubarja), Ena srčna molitev (J. Dalmatin), Prošnja za mir (S. Krelj) … Nadalje tri pesmi za mešani zbor: Ko Sv. Duh po svetu gre, Sv. Štefan, Z Jezusom na rajžo; samospev Križ ob poti ... Iz mladosti je nekaj del ohranjenih v rokopisih: Psalm 136 (za štiri glasni zbor), Maša (zbor in orgle), Kyrie, Gloria, Credo, Pet mešanih zborov (na protestantske korale). »Ljubim moderno glasbo, vendar sovražim šarlatane in glasbene prevarante. Moderna glasba, ki jo imam rad, bo že našla pot, da se pretolče, medtem ko bodo enodnevni poizkusi, podobno kot gole konstrukcije, sami od sebe izginili,« je bil oster, kadar je začutil, da se ljudje poslužujejo spletk ali se prilagajajo vsakdanjim »resnicam«.
Marijan Lipovšek je bil direktor Slovenske filharmonije od leta 1956 do 1964, redni profesor (1961-1976) in rektor (1968-1983) na Akademiji za glasbo, dvakrat je prejel tudi Prešernovo nagrado: leta 1949 za Prvo simfonijo in leta 1974 za življenjsko delo.
Na olimpijskih igrah
Za gorništvo in fotografijo ga je navdušil njegov profesor klavirja Janko Ravnik, eden vodilnih planinskih fotografov, in predvidevam, da je bila vsaj ena prvih Lipovškovih plač namenjena nakupu fotografske opreme. V tistem času si je kupil kvalitetno ,mehovko Ikonto', s katero je naredil prve (oštevilčene) negative oziroma fotografije prijateljev in domačih. Julija 1936 se je sam odpravil na večdnevno turo, o njej je pisal v Planinskem vestniku (1937) pod naslovom Po vrhovih Menine do Pece in Olševe. Pisateljsko in fotografsko je bil na romanju čez drn in strn dobro razpoložen in je naredil tudi nekaj odličnih fotografij, izjemna je Raduha iz Podvolovljeka. Od tu naprej je planinska fotografija postala vse pomembnejša v Lipovškovem fotografskem izražanju. Avgusta istega leta je fotografiral vzdušje na nabito polnem stadionu na olimpijskih igrah v Berlinu - prav ta fotografija nas popelje do pomembnega podatka: osemnajst let star je leta 1928 Marijan Lipovšek na olimpijskih igrah v Amsterdamu na klavirju spremljal jugoslovanski telovadni nastop Jugoslovanska epopeja), Leona Štuklja in tovariše ...
Lipovškov ekspresionizem v fotografiji
Če je na začetku svoje fotografske poti delal predvsem dobro komponirane pejsaže, se je kasneje na slikovnem polju osredotočil na detajl, ki ga je ,vznemirjal', ga izostril in odlepil od ozadja, ki je tako postal mehko zabrisana kulisa. Že je našel kje kakšno vejo, za večino popotnikov popolnoma nepomembno, ki jo je postavil na oder in tako rekoč po božje častil, vse tisto, v kar je strmela množica, pa postavil v ozadje, zapostavljeno in v komaj rahli zaznavi ... Na primer hruškova veja v zgodnji pomladi z drevesi, kozolcem in oblaki v zabrisanem ozadju, bohinjski Studor kot kulisa v ivje okovanim vejam ali pa Vogar, kjer ga pritegne odblesk ledenih sveč na enem od pastirskih stanov. Te Lipovškove fotografije lahko uvrstimo v ekspresionizem (redkost v zgodnjem obdobju razvoja slovenske fotograje, stilno mu je bil v tem času blizu tudi v glasbi!
Vsestranski človek, alpinist in častilec lepote
V alpinizmu in odnosu do narave je bil predvsem estet, o srni slih in nesmislih tekmovalnosti v gorah je veliko pisal. Poznani so njegovi spisi in fotografije iz Planinskih vestnikov, Lipovškova knjiga Steze, skale in smučišča je doživela kar dve izdaji (1962 in 1978), pod kar nekaj knjig pa se je podpisal kot prevajalec.
Lipovškovo fotografijo pravzaprav na novo odkrivamo, sam se ni imel za velikega fotografa (tudi selektorji raznih nacionalnih fotografskih razstav so ga spregledali?!), v ospredju je bila glasba. Za konec se mi zdijo najbolj primerne besede, ki jih je Marijan Lipovšek zapisal svojemu učitelju klavirja in fotografije Janku Ravniku v uvodniku knjige »Odsevi in obličja« (1980) in veljajo tudi zanj: »Kot svetle točke sredi temine so ljudje, ki žive skladno z načeli, ki niso nikjer napisana in ki ne izvirajo iz hlepenja po premoženju, po uveljavljanju, po slavi, po gospodovanju, temveč ki jih piše zavest odgovornosti, ki smo jo dolžni svojemu krogu.«
FRANCE STELE
