Delo, 12.07.06 - Mateja Gruden: Z roba prepadne skale se pogled zavrtinči več metrov globoko
Delo, sreda, 12. julija 2006
TRIP
Gledališče v naravi
Z roba prepadne skale se pogled zavrtinči več metrov globoko v okrogel tolmun barve turkiza. Domala ujet med visoke stene se zdi kot jezerce, mirujoč, tih ... Le težko je verjeti, da se vanj steka ista reka, ki je še nekaj metrov prej besnela in se bo vnovič razpenila malce niže. Toliko razpoloženj preide Soča, toliko obrazov pokaže; je prijazno igriva, leno umirjena do divje raztogotena. Del, na katerem pa se izživi skorajda ves njen mozaični značaj, so tudi njena Velika korita, približno 750 metrov dolga in do 15 metrov globoka tesen s prepadnimi stenami. So najmogočnejša, kar jih Soča izdolbe na svoji poti.
Velika korita Soče so za bežne obiskovalce na ogled z viseče leseno-jeklene brvi nad reko ob urejenem prodnatem parkirišču ob tabli, ki opozarja na eno od večjih naravnih zanimivosti doline Trente. Hiter pogled ujame na obeh straneh brvi ozko skalnato dolino, po kateri vijuga reka – kot se za turističen pogled spodobi, nesramno zapeljive turkizne barve in vljudno umirjeno, brez besnil. Zanje si je treba vzeti več časa.
Na drugi strani nabrežja popelje ob koritih po gozdu proti vasi Soča, kjer se korita pravzaprav začnejo, Soška pot. Zgolj z nje je sicer reka le nabor akordov; videti je je le malo, prej slišati. Do korit se razvejajo stezice skorajda do robov sten, pod katerimi teče Soča. Korak mora biti marsikje previden, zlasti ko pogled pade domala navpik v dno korit. Ponekod je bila narava darežljiva – v gladke skale je izdolbla udobne sedeže in balkone in ustvarila skorajda gledališko vzdušje. Gledalec, ki bi želel videti vso predstavo, mora sicer med njo zamenjati več sedežev, balkonov in stojišč, ampak gotovo se mu splača.
Prepadne, ponekod navpične, drugod previsne stene, ponekod monotono sivobele, drugod marogaste, pa nemarno poraščene z mahom, gladke do stebričaste; tudi do zgolj dva metra široki prehodi med njimi; spremenljiva razpoloženja Soče: umirjeni tolmuni, hitri brzci do srda na meji norosti, ko se zdi, da bije boj sama s sabo; kot bi se sama poskušala izpodriniti iz struge. Kjer se umiri, je videti tolste postrvi, ki lenobno lebdijo nad prodnatim dnom.
Reka je v povprečju visoka okoli tri metre, povodnji pa utegnejo gladino tako dvigniti, da doseže ali celo preplavi robove skal, je prebrati na tabli ob brvi za turistične oglede korit.
Poleg teh so sicer v dolini Trente – malo niže oziroma proti Vršiču, še ena korita Soče: Mala. Dolga so približno sto metrov, globoka do šest in ozka do zgolj enega metra. Čeznje je grajen čvrst most, takoj za katerim sta turistična kmetija Jelinčič na eni in kamp Korita na drugi strani. Čeravno precej manj veličastna od Velikih, so tudi Mala korita prijeten postanek; za hiter pogled znova z mostu, sicer pa se jim je mogoče približati tudi z nabrežij. Soča priteče vanje razposajeno umirjena, ko se na prvem strmcu razsrdi in v divjem plesu zavrtinči v spust, kjer se znova pomiri. In tako naprej trdovratno muhasta.
Mateja Gruden