Delo, Trip - Drago Kralj: Zamejska potovnica od Milj do Monoštra (65) - V osrčju Julijcev
V osrčju Julijcev, na nevejskem prevalu V Žlebeh med vrhovi Kanina, Viša in Špika ali Montaža – Turizem je tod naokoli obetal, a se ni zgodil
Po slovesu od Rezije sem spet v Železni dolini, ob široko nanesenem belem produ reke Bele/Fella pod pobočjem karnijske Plananizze (1554 m). Po dobrih sedmih kilometrih se cesta privije v Kluže/Chiusaforte (373 m), ki leže pred najožjim delom doline, kjer je bilo zlahka postaviti utrjeno dolinsko zaporo. V vasi je v starih časih stala tudi donosna mitnica menihov iz Mužaca.
Pod Klužami se zlijeta Bela in Reklanica, ta privre iz osrčja Julijcev. Pred ustjem njene doline leži vasica Reklanica/Raccolana (374 m); iz nje pa drži cesta (17,5 km) na preval V Žlebeh/Sella Nevea ter čezenj v Rabelj in na Predel. Dolina se zajeda globoko in tesno v razklano gorovje, med Kanin in Montaž.
Krajevna imena – stara in nova
Da so po naselitvi teh krajev iz Ziljske doline tu domovali Slovenci, ni dvoma, saj so se ohranila nekatera krajevna imena (Curite, Babe, Naulepolize, Jamma, Mostiz, Patoc itd.). Že zelo zgodaj pa je bila dolina pofurlanjena. Zdaj vaščani, ki domujejo v teh krajih, govorijo furlansko, karnijsko narečje, o katerem trdijo, da je svoj jezik, dediščina Karnov. Imena krajev so kar nenavadna: Chiout Cali, Tamaroz, Piani di qua, Piani di La, Chiout degli Uomini itn.).
Ko sem se konec sedemdesetih let peljal ob Reklanici, so me nekajkrat ustavili vojaški policisti; zahtevali so dokumente in preiskali avto. Povsod so stale večjezične table s prepovedmi postajanja, skiciranja, fotografiranja, oddaljevanja od ceste in še kaj. Nihče od ljudi se ni hotel pogovarjati, brez besed so se umikali v hiše ali s ceste. Takrat je večina prebivalcev, zlasti mladina, zapustila dolino.
Zdaj je drugače, ljudje so prijazni, ponudijo šilce ali kos sira, če stopiš s ceste v naselje. Med tednom je doma le malo starih. Hiše, ki jih je tudi tu prizadel potres (1976), so popravljene.
Spomini na mejo, fronto in Kugyja
Cesta se po dolini polagoma vzpenja do mosta Vualt (826 m), potem pa se asfalt zvije v sedmih ostrih serpentinah, katerih zavoji so v kratkih predorih. Na vrhu Nevejskega sedla stoji prijazna koča Divisione Julia (1162 m). Staro slovensko ime tega prevala je V Žlebeh; zadnji čas ga obujajo iz spomina.
Na vrhu oziroma kilometer pod njim na rabeljski strani je med letoma 1866 in 1918 tekla meja med Italijo in Avstrijo (Koroško). Prav tu je bobnelo tudi nadaljevanje soške fronte; bojna črta je z Rombona segala čez na Viš in Montaž. Kljub nenehnemu italijanskemu naskakovanju se fronta ni premaknila njim v korist.
Tu je med vojno na avstrijski strani deloval tudi Tržačan Julius Kugy, sloviti planinec, ljubitelj in poznavalec teh gora. Neredko je pomagal, da so se avstrijski položaji v visokogorju obdržali. Italijani so mu to seveda hudo zamerili, a so ga nekako rehabilitirali šele v zadnjem desetletju, ko po njem imenujejo tudi planinske poti.
Sam vrh Nevejskega prevala je krajinsko povsem pokvarjen, saj so postavili grde mestne bloke v idiličnem gorskem svetu. Turizem je obetal, a se ni zgodil; poleti se oglasi le malo dopustnikov, pozimi pa je smučarjev komaj kaj več.
Visoko planinsko izhodišče
Nevejsko sedlo je vsekakor zelo prinožno planinsko izhodišče, saj gorniki brez truda pridobijo višino, zlasti če se peljejo še z žičnico do koče Gilberti (1850 m), ki je odprta od decembra do aprila ter od junija do septembra. Od nje je na vrh Kanina tri ure hoda, a je pot (Divisione Julia) kar zahtevna in so obvezni dereze in cepin. Na severni strani Kanina je majhen ledenik pa tudi sneg se pogosto zadrži čez poletje. So pa še druge poti; vse so označene in zavarovane.
Nad kočo Gilberti se med mejnima vrhovoma Lopa in Prestreljenik ponuja mejna Prevala (2067 m), kjer se že tri desetletja združujeta in nikakor ne združita smučarski središči Kanin in Nevea.
Prelepo izletišče severno nad Nevejskim prevalom pa je nagnjena pobočna planota pod južnimi ostenji Viša/Jof Fuart/Wischberg (2666 m) in Špika nad Policami/Jof di Montasio/Mointatsch (2753 m). Gor je speljana še kar prevozna cesta do višine 1502 metrov, od koder je le še kratek sprehod do koče Brazza (1660 m), ki je odprta od junija do septembra.
Postojanka je ne le izhodišče sprehodov po bližnjih razglednih planinah (Pecol, Larice, Barboz), temveč tudi za ture (dobre štiri ure) na sam Montaž. S prevala drži tudi pot na Viš mimo planine Cregnedul di Sopra/Zgornji Krajni dol (1471 m) do koče Corsi (1874 m), od koder je še poltretjo uro vzpona do vrha.
Vse te in precej drugih poti je podrobno opisanih v slovenskem planinskem vodniku po Julijskih Alpah. Prav vam bo prišel tudi planinski zemljevid Julijske Alpe/zahod.
Drago Kralj