Ona - Klavdija Miko: So kraji in mesta, ki vsakič znova presenetijo in očarajo.
Brez dvoma tudi Velika planina, obdarjena z izjemnim razgledom na panoramo Grintovcev – kot je zapisano v vodniku pastirske dediščine iz zbirke Vlasta Kopača –, posebno mikavne pa so še danes ohranjene značilnosti pastirske kulture in arhitekture. Luštno se je iz betonske sopare dvigniti v zelene sloje, do pastiric in pastirjev, ki tod do zatona poletje pasejo živino. Tako ohranjajo zapuščino planšarstva živo.
Andrej Prešeren
Nekdo vedno vleče naprej. Pod kamniškimi planinami je to Andrej Prešeren. Vsako jutro si po stari pastirski navadi nadene pvajš, natakne lesene, zgoraj pletene cokle in na glavo povezne širokokrajni klobuk. Prav takšna oblačila so bila stoletja značilna za velikoplaninske pastirje. Na razglednem, pardon, Zelenem robu pričaka obiskovalce: »Boste kakšno slikico za spomin?« Z njimi se je pripravljen sprehoditi proti pastirskemu naselju, ob natančnejših pojasnilih glede imenitne etnološke dediščine, se ve. Veliko planino pozna kot svoj žep. Prav nič robat ni in skladno zlaga besede, s katerimi opisuje lepoto narave na tej odmaknjeni, z redkimi smrekami in ruševjem porasli planini, posejani z značilnimi stavbami, torej hlevi in stanovi. Tudi ne razburi se pretirano, če neuki dolinci prebivalce planine poimenujejo planšarji. »Tle so pastirji, planšarji so gori, na Gorenjskem. Ah, reci kar češ. Oboji glih tako pasejo krave.«
Pvajš iz lipovega ličja
Za pastirice in pastirje, ki so čez poletje na Veliki planini, ima delovna oprava prednikov le še folklorni pomen. Andrej Prešeren razkriva: »Plašč iz ličja, pvajš, si je pastir ogrnil v dežju.« Starodobni pastir ga izdeluje sam. »Je iz ozkih dolgih pasov lipovega lubja. Obeljenega razrežem v pasove in jih namočim v vodo za tri tedne, tako tanjša koža odstopi in jih lahko olistam. Trakove še operem. Dolgi morajo biti toliko, kolikor potrebujem, pa še za eno dolžino zraven. Da dobro držijo vodo, jih mora biti dvanajst v šopu – ob pregibu torej štiriindvajset, kar je že dovolj debelo. Na soncu se ličje posuši in zvije, ob dežju odvije, zato je mehko in lepljivo. Nepremočljivo je in gvira eno leto.«
Škrt in bele deklice
Nemalo poti omogoča vzpon na Veliko planino, izletniki se na njene višave lahko za šestnajst evrov, kolikor stane povratna vozovnica, dvignejo čisto na vrh z nihalko in sedežnico iz doline Kamniške Bistrice. Roko na srce, tudi Andrej Prešeren je v prvi jutranji izmeni. »Saj doli še gre, navkreber pa težko grizem; leva noga me daje.« A se ne da. »To rad delam.« In ljudem je še kako zanimiv. »Ah, kolikokrat so me že fotografirali v stari opravi, odkrito rečeno sem po vsem svetu,« se glasno zamisli zgovorni starodobni pastir. Take vrste človek je. »Prvo leto, ko sem bil takole napravljen, sem imel svojo etiketo. Dal sem jo vsakemu, ki me je fotografiral, in dejal, naj mi eno fotografijo nazaj pošlje. Od vseh tujcev sem jo dobil ... S Sejšelov, Kavkaza ... Od Slovenca niti ene. Ja, to je pa škrt,« se posmeje. Ob skoposti ga prešine bajka iz bogatega pastirskega izročila: »Če je bela deklica vprašala za mleko in pastir ni bil toliko, da bi ji dal piti, se je zgodilo, da naslednji dan, ko so prišle krave s paše, niso imele mleka. Ja, ker so jih bele deklice pomolzle že na paši.«
Planinska resa in medvedja taca
Pisni viri navajajo, da je bil človek na Veliki planini stalno ali občasno naseljen že pred več kot 3500 leti. O tem pričata tudi dve bronasti sekiri. Zdaj živi vse letne čase – bajtarji so zimski najemniki planinskih hišic, poletni ritem kajpak narekujejo pastirji s svojo živino. Ta čas se na sklenjeni mehki travnati preprogi pase okoli tristo glav. »Še iz zaplat snega začne najprej kukati teloh, potem podlesek pa spomladanski žafran – ne da se opisati, v kakšen vijolični plašč se zavije tedaj planina.« Andrej Prešeren ne skriva navdušenja na bogatim alpskim rastlinjem. »Ko pridejo druge rožice, se ovije v belo, s cvetočim regratom si nadene rumeno podobo. Ko pridejo gor krave, je fertik.« Pošteno povedano! A še je na nekaterih legah mogoče zaslediti, denimo, planinsko reso. »Preprečuje poapnenje žil,« poznavalsko klepeta Andrej Prešeren. »Lahko jo natrgamo in skuhamo čaj, lahko jo tudi sušimo. Ali ranjak, to je medvedja taca – odličen je, kot že ime pove, za rane – pa za želodec, prehlad.«
Peter Dolinšek
Na Veliki planini in v okolici je več kot sto koč, v planšarskem naselju okoli šestdeset, v njih v pašni sezoni biva približno trideset pastirjev. Le malo jih ve, da je edini uradno doma pod planinami Peter Dolinšek. Stari pastir, 79 let šteje, čez poletje skrbi za svoje živali, pozimi izdeluje smrekove skodle, šinkelne, s katerimi so pokrite lesene bajte na planini. Hribi niso njegov drugi, ampak prvi dom več kot pol stoletja. Angela, njegova žena, ki je z njim bivala na planini, je zdaj v domu v Gornjem Gradu. Leta in bolezen so prinesla svoje. »Ja, moraš se navaditi,« trdo in glasno odseka na vprašanje, ali ima zdaj še veselje, da je na planini. Od hribov se ne more ločiti. »Prmejduš, saj bi se v Ljubljani še izgubil, tako je vse predelano.« Resno gleda. »Živeti na planini ni bila odločitev, to je bilo delo. Gor sem prišel leta 1942, v planšariji sem kot mulec poleti pasel krave.« Deset let je bil njegov pastirski staž. Potem je šel služit vojaščino.
Gor je življenje
Ko so na pogorišču, na žalostnih ostankih vojnega divjanja leta 1945, začeli na starih temeljih postavljati pastirske bajte in pozneje še modernizirane, turistične velikoplaninske koče, je bil najprej v službi kot delavec, kasneje kot čuvaj. »Angela je bila pastirica in prišla sva vkup,« pripoveduje. Postavila sta si hišo. »Hodila je na Zeleni rob in v Šimnovec delat. Prav navadila sva se biti tukaj ves čas.« Pa zime? Kako mrzle so bile njune zime? »Zima je zima,« zamrmra v brk in zmigne z glavo: »Saj je doli tudi.« Zdaj ima v hlevu devet krav in šest telet. »Molzem težko, ker me bolijo roke, tudi sira ne izdelujem, se mi nekako ne ljubi.« Prej je to počela Angela. Po bajti tudi ne odmeva več zvok njegove harmonike. Zapuščena leži v kotu ob jedilni mizi. »Saj pravim, roke me bolijo pa še posluha nimam nobenega več. Ja, veliko se je spremenilo, a nimaš kaj, desetkrat bolje je tukaj kot v dolini. Madona, saj me že ne bi bilo več, če bi moral živeti v mestu. Bejž ... To ni zame.«
Preskarjeva bajta
In če izletniki obidejo Petrovo domačijo, lahko posedejo ob kakšnem pastirskem stanu in se osvežijo s kislim mlekom pa morda pokusijo še žgance. »Pastirji naj ne bi ponudili drugega, kot kar so jedli nekdaj. Se pravi kislo mleko, ajdove in koruzne žgance,« pove Andrej Prešeren, ki je pred trinajstimi leti tod tudi sam pasel živino in kdaj pa kdaj celo bedel nad Preskarjevim muzejem. Bajto so postavili prav takšno, kot so bile njega dni vse na planini – ovalna, brez oken in dimnika in z odprtim ognjiščem. Zdaj za obiskovalce muzeja skrbi Marko Makovec. Njegovo znanje ni od muh, enaindvajsetletnik je že peto sezono pastir. »Kamniti temelji bajte so ostali, notranji bivalni prostor pastirja je meril štiri krat štiri metre. Bil je malce dvignjen od zunanjosti okoli njega, ki so ji rekli lopa za živino; denimo, za cike, to je pasma krav rdečkaste barve, ki so malce drobnejše. Običajno jih je bilo pet ali šest glav, kar je bilo dosti. Osrednji prostor nima stropa, s preprosto opremo za pastirska opravila in siromašno bivanje. Pastirji so običajno spali na pogradu, na senu, ognjišče je bilo kamnito, in kadar so zakurili, je šel dim po bajti navzgor in ven skozi premično skodlo v strehi. Bajta je prekrita in obita s skoldami, to so cepljena smrekova ali macesnova drva.«
Trnič za ljubico
Marko Makovec pove, da so v starih časih šli za pastirja bodisi še otroci, bodisi starejši, ki so jih doma najmanj pogrešali pri delu. Njihova navada je bila, da so ljubicam poklanjali sire trniče v obliki ženskih prsi, ki so jih okrasili z lesenimi pisavami. V dokaz ljubezni in zvestobe. Pastirji so ob vsakodnevnem delu z živino in predelovanju svežega mleka, torej medenjem masla in izdelovanjem sira, veliko rezljali. Delali so posode, žlice in – pisave. »To so podogovati leseni pečatniki, ki so delali raznovrstne odtise na trničih. Vsak pastir je imel svojo pisavo,« pove Marko Makovec. Trniči so velikoplaninska posebnost. »Iz skute so narejeni ti majhni srčki. Bila pa je to bolj postana skuta in so jo zato običajno bolj solili.« Užiten svež sirček je imeniten, starejšega pa se da po malem gristi ali ribati.
Marko Makovec
Marko Makovec je tesno povezan z naravo. »Moje izkušnje so pozitivne. Pravzaprav se imam prav krasno. Živino smo prignali 13. junija, ostal bom celo pašno sezono,« je zgovoren. Njegov dan se začne zgodaj, že okoli pete ure zjutraj. »Za marsikoga moje starosti je to sredi noči,« se ne spreneveda. »Najprej pomolzem,« razlaga. Potem odžene živali na pašo. »Popoldne se krave same pripasejo nazaj. Imam navado, da jim dam kruh, ko se vrnejo, tako rade pridejo. Običajno odprem vrata muzeja ob desetih dopoldne.« Vsak pastir mora opraviti tudi obvezno tlako. »To je prostovoljno delo za pašno skupnost. Sem sodi denimo košnja širokolistne trave, trebljenje ruševja, popravljanje ograj. Tako pastirji skrbimo, da je planina čista in se ne zarašča. Če vprašate stare pastirje, nekdaj ni nihče gori prav užival. Ampak zdaj je drugače. Pastirji se tudi veliko družimo in tako čas še hitreje mine.«
Piše: Klavdija Miko
Foto: Jože Suhadolnik