Novi glas, V spomin Tomažu Humarju - Suzi Pertot: Tomaž Humar, njegov nasmeh, njegove živahne oči in beli himalajski vrhovi v ozadju mi v teh temačnih, meglenih dneh ne gredo iz glave.
Včasih umre človek, ki ga sploh nismo poznali, ki o njem vemo bore malo, a vseeno nam je, kot bi umrl del nas, kot bi nekdo podrl naše sanje, kot bi nam ponosna gora za vedno vzela nekaj, kar je bilo tudi del našega življenja.
O Tomažu se je v teh dneh razpisal ves svetovni tisk. O človeku, ki ga ni bilo strah in je zadihal šele na pet tisoč metrih nadmorske višine so pisali vsi italijanski časopisi, ki niso pozabili omeniti visokih priznanj, katera je Humar prejel za svoje življenjsko delo, med drugim encijan za življenjsko delo v Trentu. Le-ta je bil podeljen še Reinholdu Messnerju in Edmondu Hillaryju.
O enem izmed največjih imen v svetovni zgodovini alpinizma sta spregovorila tudi BBC in The Guardian, NY Times pa je lepo zapisal, da je Slovenija alpinistična država in da je slovenski narod budno spremljal reševanje priljubljenega plezalca, v žalno knjigo na Facebooku pa se je že v nekaj pičlih urah vpisalo skoraj 50.000 ljudi.
Reševanje Tomaža na gori Langtang Lirung sem vse dni spremljala tudi sama in v petek zvečer sem zaspala z upanjem v srcu. Na sobotno jutro sem v dnevni sobi najprej vključila televizor in z nemirom v srcu pritisnila na gumb teleteksta. Sporočilo je bilo jasno: zgodilo se je to, za kar smo žal v podzavesti vsi že dolgo vedeli, a si nihče, prav nihče ni upal omeniti niti z besedo: snežnobela odeja je prekrila sanje štiridesetletnega moža in sanje naroda, ki se zna še vedno molče zazreti v gozdnate dobrave in v zasnežene vrhove, ki kot stražarji večnosti kraljujejo nad našo malo, lepo deželico.
Ob Humarjevi smrti mi je živo ostalo v spominu, kar je na nekem blogu zapisalo mlajše dekle. Ko sledim političnemu dogajanju doma in po svetu, je zapisala, me je največkrat sram, sram, da sem Slovenka in da sem človek. Ob Tomaževem življenju pa me ni nikoli sram, je bila odkrita, ko pomislim nanj, sem ponosna, srečna, da sem Slovenka in da sem človek.
Res, o Tomažu bi lahko tudi sama povedala isto. Včasih res ne morem verjeti, kako daleč je zašla naša družba in kaj vse se dogaja okoli nas. Vsak skrbno pobira in pospravlja, sebičnost in požrešnost nas pestita, časa ni več, niti za nas niti za prijatelje, potrošniška miselnost pa nas stalno sili, da kupujemo in hlepimo po denarju. Tomažev svet je bil drugačen. Njega so klicale stene, znal je pogledati izzivom v oči, v zasneženih višinah je iskal tisto, česar tu, v našem bednem vsakdanu ni več lahko najti: stik z Njim, z Najvišjim. Spominjam se, da sva bila o Božiču z možem v Trstu, pri moji materi, pa sva šla tja k polnočnici. In bilo mi je tesno tudi tam, v cerkvi. Tako tesno kot v kakem trgovskem središču, kajti duhovnikovih besed ni bilo slišati, saj so bile dame v krznih okoli mene preglasne. Pa tudi preveč nadišavljene so bile, da bi zaznala vonj po svetem, po kadilu. Zato se tudi sama najraje zatekam v samoto gora, kjer so vse te posvetne drobnarije tako daleč spodaj, zavite v meglo. In je meja med večnostjo in vsakdanom tako tenka, skoraj nedorečena.
S Tomažem sva imela marsikaj skupnega. Poguma ne, kajti sama se bojim že nekoliko bolj prepadne zavarovane poti. Vendar sem vse svoje pomembne življenjske odločitve sprejemala na kakem samotnem vršacu, medtem ko sem s pogledom sledila oblakom in ujedam na nebu. Kolikokrat sem tudi sama iskala tisto samoto in tiste višine, kjer meja med večnim in zemeljskim ni več tako izrazita. In je lažje najti odgovore. In verjetno tudi biti človek. Kolikokrat sem premočena in premražena v vetru in snegu prisopihala sama ali v družbi psa na kak vrh in razumela, da je to resnična sreča, da se za te trenutke splača živeti.
Ljudje, ki ljubimo gore, naravo, pa tudi morje, kajti vrhovi in valovi predstavljajo pravzaprav podoben izziv, imamo nekaj skupnega. Vez, ki nas povezuje, je močna, ne potrebujemo besed in zdi se nam, da se poznamo od nekdaj. Tomaž je uresničeval sanje, ki jih sanjamo tudi mi. Tomaž je bežal pred praznino, ki ji včasih mi ne moremo uiti. In dajal je vsebino svojemu in našemu življenju. Zato mu bom vedno hvaležna. Tudi zaradi tega, ker je v svet ponesel bistvo slovenske duše, kajti Slovenci smo z gorami in naravo povezani od nekdaj.
Kljub temu je že ob prvem Tomaževem reševanju leta 2005 letelo na njegov račun veliko kritik. Po vsej verjetnosti je to razlog, da je bil vzpon na Nanga Parbat po Rupalski steni zadnji javni podvig in zadnja novica na Tomaževi spletni strani. Kaže, da o nadaljnjih plezanjih, tudi o zadnjem, ni več javno govoril in poročal, niti svojih najbližjih ni več obveščal. Kot ni več maral plezati v navezi, potem ko je leta 1997 sunek vetra odpihnil z vrha Nuptseja prijatelja in dolgoletnega soplezalca Janeza Jegliča. Morda je bil ravno ta dogodek, poleg izrednih alpinističnih spretnosti, tisti, ki je Humarja še bolj zbližal z alpinistom Messnerjem, ki je tudi sam v objemu himalajskih ledenikov izgubil brata. To, da vidiš umirati človeka, ki ti je blizu in mu ne moreš pomagati, boli, tako neznansko boli, da se je od tedaj Tomaž najraje podajal v steno sam. In v zadnjih letih tudi brez vsake medijske pozornosti. Samo plezati je hotel, samo to, kot je tudi napisal na svoji spletni strani.
Kljub temu pa je pustil v vseh nas neizbrisen spomin, tudi Nepal žaluje za njim, za njegovim nasmehom in krepkim, poštenim stiskom roke, ki se ga šerpe tako radi spominjajo. Za človekom, ki je ljubil gore Himalaje bolj kot samega sebe, pa ostajata velika zamisel o bolnišnici v vasi Tashering pod južno steno Nange Parbat in prijateljstvo, ki ga je povezovalo s tukajšnjimi ljudmi.
Nekaj jih je vendar bilo, ki so v raznih klepetalnicah zapisali, da jim je žal denarja, ki je bil izdan za reševanje, pa tudi to so zapisali, naj bi Tomaž raje ostal doma na zapečku. Ampak, na srečo, vsi nismo rojeni za to, da bi greli kavče in posedali ob mizi. Vem, da bi bilo večkrat tudi tistim, ki so na oblasti, najbolj prav, da bi bilo tako. Da bi se vsi ljudje mirno in ponižno utirili v vsakdan ter proizvajali, trosili in molčali. Nekateri pa smo rojeni drugačni, po tirnicah enostavno ne moremo. Eni pa povrhu še izbirajo zahtevne, nevarne poti. In ravno oni so tisti, ki spreminjajo svet in z veliko začetnico pišejo v zgodovino besedo Človek. V vednost tistim, ki prehitro in nepremišljeno sodijo, pa naj povem, da si je Tomaž, vsekakor, reševanje plačal sam.
Tudi če bi sama prispevala k plačevanju reševalne akcije, bi mi ne bilo žal. Saj gre za človeka. Saj plačujemo tudi za tiste, ki se vozijo s hitrostjo 150 km na uro in čez, za tiste, ki pokadijo po več paketov cigaret na dan, ne da bi se zmenili za svoje zdravje in za zdravje najbližjih, za tiste, ki sedajo pijani za volan. Plačujemo tudi za potovanja politikov, za drage proslave, za najem nogometašev. Konec koncev nihče izmed nas ni brez krivde. Jaz si ne upam soditi, tudi prvega kamna ne bom zalučala. Za Tomaža pa vem in bom vedno z gotovostjo in ponosom rekla, da je bil velik človek.
Tudi zadnjo steno, ki ga je v življenju poklicala, je Tomaž preplezal in dosegel je 7227 m visoki vrh Langtanga Lirunga. Kaj se je zgodilo potem, ne bomo izvedeli nikoli. Zasnežene višine nam zmagovitega plezalca niso hotele vrniti. Čeprav je bil za to pri svojih štiridesetih letih premlad, so ga tokrat za večno poklicale k sebi in ga pridržale v svojem objemu, kamor se je “Gozdni Joža”, kot je sam sebe imenoval, tako rad zatekal pred vrvežem in naglico vsakdanjega življenja. Naj mu bo zemlja, domača ali himalajska, lahka, nam pa naj ostane vedno v srcu kot človek, ki je bil pogumen do skrajnosti, a tudi pošten, do sebe in drugih.
Suzi Pertot