Novi glas - Kristina Pahor: Nepozabni spomini s potovalnega tabora
Lepega, sončnega jutra sredi meseca julija se je skupina osemnajstih skavtov zbrala, da bi se skupaj na pot podala. Tako smo se vkrcali na avtobus, malo zadremali in se prebudili že sredi gora. Po postanku za kosilo smo prispeli do Lutaga, kjer si je bilo treba oprtati težke nahrbtnike in pot nadaljevati peš. Začetek je bil naporen, saj smo bili nevajeni težkega bremena na hrbtu, pa še sonce je močno pripekalo. A bili smo vztrajni in po štirih urah hoje smo že dosegli višino 2019m, na kateri se je nahajalo naše prvo prenočišče, Göge Alm. Najprej smo si skuhali večerjo, nato pa je bila na vrsti debata o manjšini in zamejstvu. Pozno v noč smo postavili šotore in zakinkali v spalnih vrečah.
Naslednje jutro smo že zgodaj vstali, da smo pospravili šotore in se po zajtrku pogovarjali o skavtizmu in skavtski vzgoji. Na idilični Göge Alm smo ostali do kosila, nato pa smo se odpravili proti koči Porro, do katere smo prišli zelo hitro, zato smo nekateri navdušeni hodci prehodili še kos razgledne poti proti koči Ponte di Ghiaccio. Medtem pa so ostali člani naše skupine razveseljevali ljudi v koči z igranjem harmonike. Ko smo se pohodniki vrnili, smo skupaj povečerjali in nato imeli pogovor o slovenski manjšini v prijetni notranjosti koče, ob toplem čaju. Spat smo odšli zgodaj, saj je morala biti ob 22. uri v koči tišina.
Kot pravi hribovci smo v nedeljo zjutraj vstali ob 5. uri in se že zgodaj odpravili v dolino. Tako smo se od koče Porro zložno spuščali v dolino in ob tem opazovali z zoro obžarjene in zasnežene tritisočake. Kmalu nas je pot vodila mimo jezera Neves, ob katerem smo si pripravili zajtrk in se tako malo pogreli. Nato smo nadaljevali pot mimo jeza proti Lappagu, kamor smo prišli v času za nemško sv. mašo, ki je bila v tamkajšnji cerkvici. Po maši smo nadaljevali našo pot proti vasici z imenom Selva dei Molini. Nedaleč od vasi se nahaja jezero, pri katerem smo si pripravili kosilce in se še malo odpočili v senci dreves, kjer smo se sproščeno pogovarjali o medsebojnih odnosih. Proti večeru smo prispeli do prenočišča, kjer nas je sprejel zelo gostoljuben par. Po večerji smo imeli v lepi leseni sobici še pogovor o avstrijski manjšini na Tirolskem in gospodarica hiše je delila z nami svoja pričevanja in nam pripovedovala o njihovih tradicijah, tipičnih jedeh …
Naslednji dan je bila na vrsti tura na Speeikboden, 2540m visok hrib, na katerega smo se vzpenjali kar štiri ure, a nihče ni omagal in kljub naporom smo vendarle vsi dospeli na vrh in občudovali tamkajšnji razgled. Nato smo se vrnili k istemu prenočišču, se okrepčali, izvedli še nekaj programa in sladko zaspali.
Torkovo jutro je bilo namenjeno počitku po ponedeljkovi turi in čas smo izkoristili za pogovor o naših pogledih na Cerkev. Nato pa se je po kosilu začela “puščava”. Voditelji so nas razdelili v dvojice in nam povedali, kje nas pričakujejo naslednje jutro, in nam dali nekaj točk za razmislek. Vsak od nas je vzel s sabo to, kar se mu je zdelo najnujnejše, za ostalo pa je bilo treba računati na dobroto ljudi. Cilj poti je bil Brunik, do katerega je bilo 20 km hoje. Ugotovili smo, da so Bruničani precej negostoljubni ljudje, a nazadnje nam je vsem uspelo najti prenočišče. Skupina se je naslednje jutro ponovno združila, imeli smo še zadnji pogovor in konec tabora. Težko je bilo verjeti, da je že konec, a ni kaj, naenkrat smo bili vsi spet na avtobusu za domov. Pot smo olepšali s petjem, nazadnje pa se drug od drugega poslovili …
Potovalni tabor je nekako utrdil vezi med nami in upam, da nam bo vsem ostal v lepem spominu. Zahvaljujemo se vsem, ki so pripomogli, da je vse potekalo tako, kot bi moralo. Sedaj pa polni doživetij že delamo načrte za naslednje leto …
Kristina Pahor, Športna puma