Slovenske novice - Jože Čurin: Moje hribovstvo korenini v ljubezni do prirode. Ko nisem mogel več premagovati hrepenenja po višavah, se je oče čudil, od kod to fantovo nagnjenje. In vendar sem začel ob njem. On mi je prvi pripovedoval – vedoželjnemu fantiču – o pravljičnih lepotah gora.

Gori je zrak tako oster in čist, sonce tako svetlo, trava je kratka in gosta, cvetje veliko in pisano, povsod izdihavajo tla opojen vonj. Le malo sem slišal o lepoti sončnega vzhoda, o čredah na planinah, o življenju pastirjev, gamsih, divjih lovcih in nevarnih srečanjih z medvedi; dalje o samoti in miru ter o širnem razgledu po deželi. Taka je bila prva setev. Vzcvetela je v mojem srcu, vam naproti, ve bojne gore,« je v eni od svojih knjig zapisal pravnik, botanik, glasbenik, pisatelj in alpinist Julius Kugy, čigar 150-letnice rojstva smo se spomnili te dni.
Da je bil Julius Kugy, véliki mož in humanist, slovenskega rodu, je treba posebej poudariti, tem bolj, ker je to med prvimi spoznal tudi predsednik Planinske zveze Slovenije, mag. Franci Ekar. »Do tega spoznanja sem prišel v Trstu na pokopališču sv. Ane, kjer je Kugy pokopan. Župan Trsta Pjacco je v nagovoru omenil, da je bil Kugy po očetu Avstrijec, njegova mama pa je bila Italijanka, ki je znala slovensko!«

Kugy slovenske gore list
Julius Kugy je med drugim v naše gore vnesel predvsem objektivne primerljivosti pri ocenjevanju težavnosti plezalnih smeri. Med prvo svetovno vojno je imel kar nekaj težav s tedanjo oblastjo, tudi druga ga ni obšla, ko so npr. Aljažev dom preimenovali v Kugy Hutte v Vratih. Pozneje je povedal, da je bil to zanj velik udarec, saj sta bila z Jakobom Aljažem prijatelja. Ne smemo pa pozabiti, da je Kugy s svojim posredovanjem iz nemških taborišč rešil kar nekaj vidnih slovenskih alpinistov, med njimi Joža Čopa in Miho Potočnika. Leta 1953, ko mu je PZS postavila mogočen spomenik v Trenti, pa je Joža Čop vendarle pripomnil, da bi bila poleg Kugya upravičena do spomenika še Klement Jug in dr. Henrik Tuma – zapisano v knjigi Slovensko planinstvo v stoletju.

»To so zanimivi dogodki, spomini, ki imajo svojo vrednost, še posebno za Slovenijo. Vendar pa tako prisrčnega zbližanja Slovencev, Italijanov in Avstrijcev takrat še zanesljivo nismo doživeli, čeprav je bila Planinska zveza Slovenije vseskozi v aktivnem partnerstvu z Avstrijci in Italijani. Da sta taka aktivnost in sodelovanje potrebna, mi je potrdila slika, ko smo v rojstni hiši Kugyja v Gorici opazili, da na njej Slovenija ni omenjena, ampak da imajo zasluge za to le Italijani in Avstrijci. Seveda je bilo to leto 1958,« je pojasni Franci Ekar.

Štirje na Triglavu
Prvi obiskovalci naših gora so sicer bili domačini, ti so se ukvarjali predvsem z lovom, pašo, zeliščarstvom, vendar pa ti niso bili raziskovalci. Prve raziskovalce v naših gorah zasledimo že v 18. stoletju. Leta 1777 se je na Mali Triglav povzpel veliki planinec in raziskovalec vzhodnih Alp Baltazar Hacquet, drugi raziskovalci pa so bili večinoma naravoslovci, predvsem botaniki. Že leta 1778 pa so se domačini Luka Korošec, Štefan Rožic in Matija Kos ter ranocelnik Lovrenc Willomitzer povzpeli na Triglav. Med zgodnjimi pristopniki naših gora velja omeniti Valentina Staniča (1774–1847), ki se je prvi povzpel na več avstrijskih gora; leta 1800 je na Velikem Kleku (Grossglocknerju) opravil fizikalne meritve, naslednje leto je bil na Hochecku, leta 1808 na Triglavu ... Bil je med prvimi planinci, ki so hodili brez vodnika. Veliki ljubitelji naših gora so bili tudi dr. Johannes Frischauf (1838–1924), ki je deloval v Savinjskih Alpah, dr. Julius Kugy (1858–1944), ki so mu bile bolj pri srcu Julijske Alpe, in dr. Henrik Tuma (1858–1935). Ob koncu preteklega stoletja je imelo Nemško-avstrijsko planinsko društvo na slovenskem narodnostnem ozemlju pet podružnic: kranjsko, mariborsko, celjsko, beljaško in tržaško. Tuji planinci so na naših tleh markirali nemške poti in postavljali nemške koče, kamor Slovenci nismo imeli vstopa. Zato so se okrog leta 1870 pojavile pobude za ustanovitev slovenske planinske organizacije. Vendar je takratna oblast to preprečila, seveda pri tem ni ostalo, odločilno pobudo za ustanovitev slovenskega planinskega društva so leta 1892 dali »piparji«, družba mladih planinskih navdušencev, ki jo je vodil »nadpipar« Jožef Hauptman. V Ljubljani je bil 27. februarja 1893 ustanovni občni zbor Slovenskega planinskega društva (SPD), za predsednika so izvolili dr. Frana Orožna.

Po vsem slovenskem ozemlju so začeli ustanavljati podružnice, teh je bilo do 1914. 26, članov pa 3337. Njihove dejavnosti so bile markiranje poti, postavljanje planinskih koč, leta 1895 pa je začel izhajati Planinski vestnik, ki je še zdaj glasilo naših planincev. Pomembnejši planinci tistega obdobja so bili Jakob Aljaž, ta je deloval v Triglavskem pogorju, 1895. je dal postaviti stolp na vrhu Triglava, Fran Kocbek, ta je bil 30 let načelnik savinjske podružnice, pisec knjige o Savinjskih Alpah, Fran Orožen in mnogi drugi. Drenovci (Bogumil Brinšek, Rudolf Badjura, Pavel Kunaver, dr. Josip Cerk, Ivan Michler, Ivan Tavčar) so prvi začeli gojiti zimsko gorništvo, jamarstvo, alpinistiko, smučanje in planinsko fotografijo. Badjura je napisal kar 28 planinskih vodnikov.

Ena od pomembnejših dejavnosti SPD je bilo tudi gorsko reševanje; Gorsko reševalno službo (GRS) so ustanovili leta 1912 v Kranjski Gori, glavna pobudnika pa sta bila dr. Jernej Demšar in dr. Josip Tičar.

A vrnimo se k Juliusu Kugyju. Po njegovi zaslugi so lepote slovenskega alpskega sveta našle pot med številne svetovne gornike.
Na velikega moža so se s priložnostnimi slovesnostmi spomnili pri Planinski zvezi Slovenije, založniški odbor pri PZS pa je na posebni novinarski konferenci predstavil faksimile njegove knjige Iz mojega življenja v gorah, ki je izšla leta 1937 v prevodu Mire M. Debelak Deržaj, vsebuje tudi prvič objavljeno korespodenco z avtorjem.

Kot smo že omenili, se je Julius Kugy rodil slovenskim staršem leta 1858 v Gorici v vili grofov Coronini. Oče je bil Korošec s priimkom Kogej, mati pa je bila iz družine pesnika Jovana Vesela Koseskega. Julius je obiskoval gimnazijo v Trstu, šolanje pa nadaljeval na dunajski univerzi, kjer je leta 1882 diplomiral iz prava. Bil je pravnik, predvsem pa velik ljubitelj Julijskih Alp, gornik, pa tudi botanik, glasbenik in opisovalec planin. Tekoče je govoril slovensko, nemško in italijansko. Ukvarjal se je tudi z glasbo, igral je orgle. Vedno se je skliceval na kulturne in zgodovinske vrednote Srednje Evrope, zagovarjal strpnost do različnih narodov na tem območju, v svojem življenjskem nazoru pa zavračal nacionalistične skrajnosti. Zato je bil priljubljen med tremi sosednjimi narodi, tako je tudi ostalo. Simbolizira sožitje prebivalcev Furlanije - Julijske krajine, Koroške in Slovenije. In v tem duhu je bila priložnostna slovesnost ob 150-letnici njegovega rojstva.

»Planinska zveza Slovenije, planinska društva, planinci pa tudi drugi ljubitelji gora smo se dr. Juliusu Kugyju prvič mogočno, javno in slavnostno zahvalili za dela, dejanja in planinsko zapuščino, ki jo je nam, Slovencem, kot tudi bližnji in daljni kulturni planinsko-gorski soseščini, za večno zapustil. To je tisto, o čemer je Julius Kugy pisal in zapisoval, govoril in sporočal, to je o vrednotah gorskih danosti. Torej vse tisto, kar je z največjo prepričljivostjo in dokazljivostjo cenil in spoštoval. To se je zgodilo v Trenti, 3. septembra 1953, ko so člani PZS zgradili in odkrili veličasten spomenik planinsko zaslužnemu in spoštovanemu dr. Juliusu Kugyju. To je bila zahvala za vso plemenitost, po kateri je bil poznan. Še posebno smo se zahvalili za ambasadorstvo naših Julijskih Alp, te so po njegovi zaslugi postale prepoznavne in znane v mednarodnih gorstvih in po svetu. To simbolno posvetno planinsko dejanje dokazuje in potrjuje njegovo nerazdružno povezanost pionirskega gorskega raziskovalnega ter življenjskega dela v našem planinsko-gorskem svetu, med skalnimi vertikalami, grebeni in ostenji. Tudi danes se planinstvo vse bolj potrjuje v razpoznavnosti in dejanjih, kot so umetnost, kultura, morala. Človek, ki se je zapisal danostim in vrednotam gora, njihovemu spoštovanju in partnerstvu, je človek, ki obvladuje katero koli vrtoglavico, izraža trdnost, dokazuje zanesljivost ter moč. In prav te vrednote so značilne za planinca, alpinista, plezalca. Taka gorska osebnost, ki ima te darove gora, je sposobna obvladovati kakršne koli nevarne in nepredvidene situacije na gori, prav tako uspešno in varno pa tudi na drugih področjih življenjske poti. S temi oziroma takimi vrednotami se je dr. Julius Kugy v vsej popolnosti in s predanostjo zapisal goram, poeziji, glasbi, humanosti. Z ljubeznijo je našel pot in cilje v gorski naravi,« je med drugim v svojem govoru poudaril Franci Ekar.

Zaljubljen v Julijce
V Logu, prelepi trentarski dolini, kjer je bila spominska slovesnost, je bila rdeča nit prireditve Kugyjevo življenje in delo, s poudarkom na njegovi ljubezni do Trente in Julijskih Alp. Prireditev so pripravili skupaj z občino Bovec in Meddruštvenim odborom Posočje pri PZS. Tudi Pošta Slovenije se je pridružila jubileju, izdala je posebno znamko z njegovo podobo. Znani alpinist Tone Škarja je ob tej priložnosti povedal: »Ob Kugyju se spomnimo Henrika Tume, neumornega raziskovalca Julijcev in plezalca tudi v športnem smislu, imenoslovca našega gorskega sveta. Delal je v bistveno težjih pogojih, brez bogatega zaledja. Pa Valentina Staniča, prvega samostojnega alpinista vzhodnih Alp. Zanimivo je med seboj primerjati te tri stebre naše alpinistične zgodovine, pa tudi naš odnos do njih. Taka raziskava bi tudi našo podobo dala bolj na svetlo. Kakšne razlike in hkrati podobnost! Samo hvaležni smo jim lahko, da so bili in da nam še danes svetijo kot trije zanesljivi svetilniki.«

Kugy se je zaljubil v Julijske Alpe že v najstniških letih. Ljubiteljska botanična dejavnost ga je popeljala tudi po številnih hribih, kjer je iskal in raziskoval cvetlico Scabioso trento. Po svojih doživetjih je napisal veliko knjig, med njimi Iz mojega življenja v gorah, Delo, glasba, gore, Julijske Alpe v podobi, Pet stoletij Triglava, Božanski nasmeh Monte Rose, Iz minulih dni. V njih je opeval lepoto gorskega sveta in umetniško izražal naklonjenost do ljudi, ki bivajo v gorah, s tem pa je postavil trajen spomenik Julijskim Alpam in Trentarjem. Bil je tudi poslovnež, saj je prevzel upravljanje tržaškega podjetja Pfeifer-Kugy za uvoz olja, kave in eksotičnega sadja iz kolonij. Ustanovil ga njegov oče Pavel. Bil je ljubitelj vseh kultur, ki so mu bile blizu, tekoče je govoril njihove jezike; slovensko, nemško in italijansko. Ukvarjal se je tudi z glasbo: znane so orgle, ki jih je podaril tržaški cerkvi mehitaristov, poleg tega pa je s prijatelji ustanovil društvo filharmonikov, ki je pomemben del tržaške glasbene kulture in tradicije. Leta 1915, ob italijanski vojni napovedi Avstro-Ogrski, se je Kugy prostovoljno javil v avstro-ogrsko vojsko in prispeval alpinistične izkušnje ter znanja, zato je pozneje postal tudi poročnik. Po bitki pri Kobaridu je prenehal z vojaško dejavnostjo.

Po vojni je zaprl pridobitno dejavnost, posvetil se je pisateljevanju in predavanjem po nemško in slovensko govorečih deželah. Kot smo že omenili, je med drugo svetovno vojno iz koncentracijskega taborišča Dachau rešil kar nekaj slovenskih alpinistov. Umrl je leta 1944 v Trstu, kjer je tudi pokopan. Poleg znamenitega spomenika v Trenti so po njem poimenovane nekatere gorske poti, pa tudi učno pot v Nabrežini nad Trstom.

Veličasten spomenik je ob cesti, ki pelje na prelaz Vršič. Spomenik je delo kiparja Jakoba Savinška, ob svoji 60-letnici ga je postavila Planinska zveza Slovenije. Sicer pa je 150-letnica rojstva Kugyja le ena izmed okroglih obletnic, ki jih letos praznujejo slovenski planinci. Mineva namreč 230 let od prvega vzpona na Triglav in 200 let od takrat, ko je Valentin Stanič izmeril njegovo višino. Pred 150 leti pa se je rodil tudi velik ljubitelj gora, Henrik Tuma.