Večer, 17.05.06, Vroča Gorenjska
Vroča Gorenjska
Gorska reševalna šla na svoje
Sedemsto gorskih reševalcev. Od tega 430 dejavnih. Lani so posredovali 270-krat, letos že 70-krat. Več deset tisoč prostovoljnih ur vsako leto. Slovenske gore so letos zahtevale že devet življenj. Toda minuli ponedeljek se gorski reševalci niso zbrali pod steno ali na brezpotjih, ampak na Bledu. V hotelu. In tudi tujih življenj niso reševali, ampak svojo prihodnost.
Naredili so odločen in odločilen korak. Gorska reševalna služba Slovenije (GRSS) se je odcepila od Planinske zveze Slovenije (PZS) in ustanovila samostojno gorsko reševalno zvezo. Pogumno dejanje, v katero mnogi niso, nekateri pa še vedno ne verjamejo. Spremembe so aktualna tema tudi v vrstah slovenskih gorskih reševalcev, za katere je veljalo, da je njihovo mesto le ob veliki materi - planinski zvezi. Pa je lahko tudi drugače. Dvanajst od sedemnajstih gorskoreševalnih postaj je že vstopilo v novo zvezo, pet jih ostaja pod okriljem PZS. Imajo pa leto dni časa za premislek. V tem času se bodo lahko tudi prepričale, da nova zveza ni le muha enodnevnica in da je iniciativni odbor za ustanovitev nove gorske reševalne zveze mislil resno.
Slovo je običajno boleče in neprijetno. To so občutili tudi v GRS, saj blagoslova velike matere, ki - roko na srce - za GRS ni najbolje skrbela, se je pa z njo rada pohvalila, niso dobili. Nasprotno, vodstvo PZS jim je dalo jasno vedeti, da gorskih reševalcev, najbolj vitalnega člena, ne bo spustilo iz rok. In da se lahko zgodi, da bodo v prihodnje financirali le stroške reševanja.
PZS tudi ni pozabila opomniti glavnih pobudnikov za odcepitev, da nimajo podpore vseh svojih članov, kajti kranjska, kranjskogorska, mojstranska, rateška in tolminska postaja velike matere še niso pripravljene zamenjati za novo nevesto. Franc Ekar, prvi mož PZS, v osamosvajanju GRS in novi zvezi ne vidi nič dobrega. Pravi celo, da pobudniki osamosvojitve GRS niso utemeljili razlogov za preoblikovanje v zvezo in da je bilo vodstvo GRS zadnje čase precej neposlušno, saj je delovalo mimo sklepov PZS in celo v nasprotju z njenim statutom. PZS je celo predlagala, da bi se GRS organizirala znotraj planinske zveze kot društvo. Ve se, kdo bi tudi potem imel glavno besedo. In širile so se celo govorice, da naj bi PZS ustanovila svojo gorsko reševalno službo. Vendar je GRS vztrajala pri svojem. Gorski reševalci hočejo o svojih glavah sami odločati. Saj jih pri vsakem reševanju nosijo na prodaj. Pa ne za denar ali položaj, ampak za življenje. Tuje. Ob vsakem vremenu in vsaki uri dneva. PZS se bo enkrat morala sprijazniti z osamosvojitvijo GRS, novo zvezo pa čakajo težki časi, ko se bo delilo premoženje. Takrat bi bilo lepo, če bi prevladal dialog. In navsezadnje niti ni pomembno, ali je GRS in GRZS, pomembno je, da je v njej dovolj usposobljenih ljudi za reševanje in da imajo opremo, ki jim omogoča varno, hitro in učinkovito delo. Kajti življenje nima cene. In je eno samo.
Renata Škrjanc