Nejc Kuhar: ... na vročo nedeljo sem se odločil teči na meni ne ravno najbolj zanimivem gorskem teku.
Od mojega zadnjega javljanja je minil že dober mesec, vendar to še ne pomeni, da se v tem času ni nič dogajalo. Kot prvo, sem 21. maja postal mladi očka sinu Oskarju, ki bo v prihodnje skrbel, da ne bo nikoli dolgčas. Sicer pa sem dopoldneve preživljal na treningih, kolikor se je le dalo, popoldneve pa v trgovini Šport 11/11, kjer pridno prodajamo kolesa in dodatno opremo.
Sredi preteklega tedna sem se v trenutku odločil za nastop na gorskem teku na Ratitovec, katerega sem se na široko izogibal zadnjih 9 let. Razlog je seveda v trasi, ki je po mojem mnenju vse prej kot "gorska"...pa vseeno, vem da organizatorji pri tem nimajo kakšne besede, saj bi verjetno sami raje speljali kakšno bolj logično traso na Ratitovec ter s tem pridobili še kakšnega tekmovalca več. Pravila AZS so pač pravila ...
Skratka, na vročo nedeljo sem se odločil teči na meni ne ravno najbolj zanimivem gorskem teku, predvsem z namenom opraviti dober trening ... kar ne ubije, to jača, pravijo. Pred štartom mi je bilo že kar malo smešno, da me je večina že kar proglasila za zmagovalca ... se sam ne spomnim, da bi kdaj rekel, da mi trasa ugaja.
Prvi trije kilometri so povsem ravninski in prav vesel sem bil, da sotekmovalci tempa niso preveč navili že tukaj. Ko se je le ta končno prelomila v klanec, sta pobudo prevzela Alič in Cvet, dva stara mačka, ki se jima leta še prav nič ne poznajo - kapo dol. Do Podlonka sem jima še sledil, čeprav me je vročina že pošteno načela, poleg tega sem imel noge, ki niso navajene hitrega teka, že povsem zategnjene. Aleš, s katerim sva pretekla praktično celo traso, je imel tu še dovolj moči, da me je bodril z besedami, da sedaj prihaja moj del, sam pa bo poskušal le čim dlje slediti. No na koncu se je izkazalo ravno obratno, saj tistega "mojega dela" ni in ni hotelo biti :). Na Prtovču sva z Alešem za vodilnima zaostajala pol minute in če so noge dobre je seveda to še čisto ulovljiv zaostanek. Noge na žalost niso bile prave in Aleš mi je do sedla ušel na varno razdaljo. Na srečo je vsaj zadnji del vzpona nekoliko strmejši in tehnično zahtevnejši, sicer bi me kaj hitro dohiteli tudi zasledovalci...prvi bi bil biatlonec Klemen Bauer, ki pa je doživljal zelo podobno kalvarijo kot jaz in verjetno tudi večina preostalih tekačev.
V cilj sem pritekel v času ene ure in dobrih desetih minut, osvojil 4. mesto absolutno in naslov državnega podprvaka med člani. Vsekakor sem z nastopom zadovoljen, moji teki pa seveda še pridejo na vrsto ...