Polet, 29.07.04, Gladiator - Pavle Kozjek: … Steber splezamo brez večjih nevšečnosti, a kljub temu nismo najhitrejši: skala zahteva čas... Računamo na hitrost v ledu, a ko ga dosežemo je razočaranje precejšnje: plast mokre čofte nad ledom, posledica nedavnega sneženja ni ravno primerna podlaga. Sonce pa
Gospodar stolpov
Besedilo in foto Pavle Kozjek
Močno preobložen taksi se je počasi kotalil po ulicah Yungaya – pokopanega mesta. »Ciudad sepultada« se je namreč glasil podnapis na krajevni tabli ob glavni cesti. Kraj v dolini reke Santa pod najvišjimi vrhovi perujskih Andov je bil ne tako davnega leta 1970 skupaj z dvajsettisoč prebivalci izbrisan s površja zemlje. Potresi in plazovi so v Andih temeljiti. Prav tako kot ležeči policaji, na katere je taksi ob presunljivem škrtanju in škripanju kljub polžji hitrosti vedno znova nasedel. Šofer, trije bledolični »gringosi« in oprema, ki je zapolnila ves preostali prostor – vse to je bilo za utrujeni avto očitno preveč.
A kljub temu smo okrog dvanajste ure prispeli na cilj. Preko sedla Portachuelo de Llanganuco v višini vrha Mont Blanca smo se spustili na vzhodno-amazonsko stran Cordillere in v kraju z imenom Vaqueria preklopili na lastni pogon. Še štiri, pet ur bomo hodili do baze, najtežje tovore pa so prevzeli na svoje hrbte »burros«, osli, lokalni javni transport. Preobremenjeni in premalo plačani, bi se pritožili sivčki, če bi znali govoriti: pet dolarjev na dan res ni veliko. Noge gringov se v dolini ne smejo preveč utrujati, glavno jih čaka v steni. Za sedemletnega Miguela, sina ariera, vodiča oslov, pa je pot po dolini vsekakor najbolj pomembna. Ta dan ima za seboj že pet ur hoje, a ni videti prav nič ni videti utrujen, ko male noge v razpadlih sandalih znova gazijo blato na močvirnih travnikih v smeri proti baznemu taboru. Otroci so tu navajeni trdega dela, drugače kot v Huarazu, kjer je marsikomu bolj udobno prositi za drobiž po lokalih in ulicah. Miguel ne ve, katera gora je Chacraraju, ve le to, da je to »nevado«, snežni vrh in da se gringosi odpravljajo nanj. Njegovo delo pa je priganjanje oslička, ki začuda ubogljivo melje dolgo pot proti gori.
Med snežinkami in moralo
Naslednji dan nas v šotoru zbudijo štrenaste megle, ki se trgajo čez ledeniško moreno. Nič ne bo z nadaljevanjem, ostajamo tu. Čas tekom dneva izkoristimo za iskanje prehodov proti steni. Ni lahko, saj je zatrep doline Paria nekakšen s stenami ograjen polkrog, čez edino položnejše mesto, kjer se ledenik lomi v krnico pa v skoraj rednih presledkih grmijo plazovi ledu s serakov. Ne bomo tvegali, če gre drugače, zato se odločimo, da naslednji dan poiščemo prehod do stene v težjem, a varnejšem levem pobočju doline. Chacraraju je izziv v vseh pogledih, zato si ne delamo utvar o lahkotnosti naslednjih dni...
Tretje jutro: potovanje se nadaljuje... Težko obloženi zagrizemo v breg, a hoja se se kmalu sprevrže v delikatno plezanje po mokrih, zdrizastih, z mahom poraslih ploščah. Ko je ta nadloga za nami, tavamo gor in dol ob globokih in gladkih žlebovih, ki jih led skozi tisočletja izdolbel v granit: prehodi so, le tja ne peljejo, kamor bi radi mi. In končno, prehod čez strm ledenik, ki ne ponuja nobene izbire: edina možnost pelje skozi žleb pod gnezdom serakov na skalnem rebru. V redu, ne bomo prvič pod seraki, a nečesa prejšnje dni od spodaj, iz baznega tabora nismo videli: ogromnega, kot ljubljanska Metalka velikega ledenega stolpa, ki se pod precej večjim kotom kot tisti v Pisi izveša nad našo potjo. »... su Madre !« spusti skozi zobe Aritza, ki sicer ne preklinja prav pogosto. Nekoliko nervozno se prestopamo spodaj, kot da čakamo, da se bo stolp prevrnil in bomo potem mirno odkorakali gor. Pa se ni premaknil, kot se verjetno ni zadnjih nekaj mesecev ali let, in počasi smo se nekako sprijaznili z grozečo sence nad seboj. Sopihamo po žlebu navzgor, da bi čimprej izginili iz dometa ledenega kolosa. Medtem pa se znoči, iz nizkih oblakov se začnejo vsipati snežinke, z njimi pa pada tudi morala...a ne povsem do tal: ko je šotor postavljen in zlezemo vanj, smo nekako sprijaznjeni z okoliščinami. Storili smo vse, kar smo mogli v danih okoliščinah, z glavo skozi zid pa pač ne bomo šli...
Zato tudi mirno preslišimo budilko, ki nas še v mraku, ob pol šestih zjutraj meče iz spalnih vreč. Dan je tam dolg skoraj natanko dvanajst ur: od šestih do šestih. Dve uri kasneje pa nas iz zavetja mnogo bolj učinkovito prežene bleščeče sonce, ki začne topiti led na šotoru. Hitro, akcija - takšnega vremena letos v Andih ni prav na pretek...! Čaj, oprema, čutarice in nekaj energetskih ploščic in gelov in že rinemo pod steno. Rinemo je kar prava beseda, saj je novega snega mestoma čez kolena. Sonce kot da skuša nadoknaditi odsotnost v zadnjih dneh, a ohladitev pride hitro: hrumeč pršni plaz čez prvo skalno zaporo ravno na mesto, kjer naj bi vstopili v steno. Hitra sprememba načrta, začeli bomo levo v skalnem stebru. To je prava odločitev: skala je odlična, prehodi sicer težki, a lepi, presenetijo pa nas stare razpadle vrvi in nekaj klinov. Le kdo neki je tu poskušal pred nami... ?
Steber splezamo brez večjih nevšečnosti, a kljub temu nismo najhitrejši: skala zahteva čas... Računamo na hitrost v ledu, a ko ga dosežemo je razočaranje precejšnje: plast mokre čofte nad ledom, posledica nedavnega sneženja ni ravno primerna podlaga. Sonce pa neusmiljeno nažiga in voda v mali čutari vse prehitro izhlapi po grlu. Ližemo sneg, mokre skale in drobne curke vode na granitu, stena pa se spet postavlja bolj pokonci. Nad nami sta dva nova ledena stolpa, manjša, a sumljivo nestabilnih oblik. Bosta vsaj še malo počakala, vsaj kakšen dan, da izginemo od tod ? Strmejša stena pomeni boljši led, ki pa se za ovinkom na koncu žleba izpridi v gobe, zavese, stalagmite, inkovske ornamente in druge fantazijske like iz napihanega pršiča. »...su madre !« Jahamo kot nož oster greben, ena noga na vzhodu, druga na zahodu in se zadaj za njim spustimo nekaj navpičnih metrov v nov sistem ledenih žlebov. Rob stene se bliža, bliža pa se tudi mrak. Hitimo, kar pa ni dobro: Marjan izgubi rokavici, pleza brez in pušča v ledu krvave sledi. Pravi, da bo rezervni par ohranil suh za nočni mraz... Plezanje v lahkem in hitrem stilu pomeni le najnujnejšo opremo, in rezervne rokavice vsekakor spadajo zraven. Že nekaj časa nam je jasno, da nas bo ujela noč, vprašanje je le, kje: na vzponu ali na sestopu. Hiter krizni posvet, konferenčna dvorana je kar zavetje pod skalo v ledenem žlebu, in hiter sklep: gremo naprej, trije z dvema lučkama bomo shajali tudi ponoči. Odločitev niti ni pretežka: preveč smo se nagarali doslej, da bi zdaj kar odnehali, počepnili kot kura pod petelinom... Ne - dovolj trme in bojevitosti premoremo, da gremo naprej, pa tudi dovolj nočnih izkušenj. Takšnih in drugačnih...pomislim, vendar tiste drugačne tu ne pomagajo nič. Da bi le z dnem prišli tako visoko, da se orientiramo in vsaj približno določimo nadaljnji potek naše nove smeri: čelne svetilke imajo kratek doseg, snop svetlobe že po par metrih zbledi... Radi bi hiteli, toda... počasi, Miško, ustavi konje: pred nami je navpična zapora, ledni slap na 5900 metrih ! Kakih deset metrov ga je, a led je obupen: kot bi sekal v krhko, porozno satje, vse se podira, le plezalec po nekem čudežu počasi leze gor. Na vrhu skoraj zmanjka zraka in moči... a že hitimo naprej. Tema je zdaj popolna, vmes spet naletava sneg. No, lepa reč, nad takšno situacijo bi se lahko tudi zamislil, a ni časa... Skušam delovati pozitivno in ne preveč prepričljivo razlagam, da smo pravzaprav zdaj na boljšem, ko nam ni treba hiteti, saj imamo na razpolago celo noč in še ves naslednji dan... Že res, a kaj bo z vremenom, in v kakšnem stanju bomo takrat mi? Mraz leze pod kožo, dehidracija je obupna in moč, s katero smo še pred par urami razpolagali v skoraj neomejenih količinah je precej na hitro izpuhtela. Ta noč bo prekleto dolga in huda!
Peklenska gugalnica
Na naslednjem stojišču preizkušam, kako se v temi obnaša moj novi digitalec. Slike so precej umetniške, nekoliko neostre, a uporabne. Kamera je medtem že v edinem nahrbtniku, do jutra bo počivala, mi pa vsekakor ne... Na nek način je to dobro, kajti mraz postaja zares strupen. Moramo biti že okrog šest tisoč, ocenjujem, in do vrha le še kakih petdeset višinskih metrov. A kaj pomaga, ko na koncu ledenega jezika snop svetlobe najde le gladek, črn, previsen granit. Tu ne bo šlo... Splezam dol in naprej levo. Tja gre, a nad nami je še vedno vse gladko. »...su madre !« A zdaj bomo pa izviseli, ko manjka le še pika na i? Previdno rinem še bolj v levo, okrog pokončnega grebena napihanega snega... aha, tu bo nekaj: led se nadaljuje nekam gor v temo! Izkopljem skromno poličko, zavrtam dva ledna vijaka in varujem Marjana in Aritzo, ki sta za mano na isti vrvi, nekaj metrov narazen: le tako si lahko pomagata s preostalo čelno svetilko. Nekaj minut zatem se skupaj tresemo v vznožju nekakšnega žleba, ki nas bo – upamo – pripeljal na vrh.
Zadnji raztežaj je andska nočna mora. Leva noga praska po gladki navpični skali, da se iskri pod derezami, desna pa išče trdno stopinjo v napihanih čipkah iz pršiča, za trenutek najde oporo, ki pa jo že naslednjo sekundo ni več... Sizifovo delo. A spet se plezalec po nekem čudežu kljub vsemu pomika navzgor, uspe mu najti celo poč za varovalni zatič, bolje eden kot nobeden... In potem, ko je na spodaj stoično ždeča nočna kompanjona navalil par kubikov snega in ledu, se mu za robom prikaže položnejše pobočje...Vrh! Še deset, petnajst metrov, pazi, ne do konca, stari, da ne padeš na drugo stran, na jug, nihče te ne bo vlekel ven...! Stojišče, varovanje ! Varovanje ?? Vsekakor, toda kako, na kaj, v tem mehkem napihanem grebenu ? »Mierda de nieve«, bi gotovo rekel Aritza. Rijem kot krt, da bi prišel do trdne podlage, a zaman. Končno z vso silo zapičim oba cepina v tisto, kar naj bi bil led, in se vznak uležem nanju.
»Varujem !!!«.
Vrv se začne premikati, torej plezata. Meter, dva , pet... tedaj pa me neznanska sila pribije v pobočje. Vrv se zagrize v ramo, noge se udrejo v napol steptan sneg. Slišim neko vpitje pod robom, a v zavijanju vetra ne razločim nič. Držim, stiskam vrv kot obseden in tulim, naj jo za vraga in pri priči sprostita, če ne me bosta sklatila dol, mene in sebe, v osemsto metrov navpične teme... A vrv prične počasi in obotavljaje popuščati šele po dvajset, petindvajsetih sekundah. Le kaj hudiča se dogaja spodaj v temi ? Edina lučka se le počasi prikaže čez rob stene, Aritza in za njim Marjan, ki v šibkem odsevu svetlobe pleza bolj po občutku. Kaj se je zgodilo?
Pojasnilo je kratko in jasno. Marjanu se je v temi pod nogami podrl navpični sneg in odneslo ga je iz stene, za seboj pa je potegnil še Aritzo, nahrbtnik... Vse! Noge se mi zašibijo, in ko skušam spiti zadnji požirek vode, je v čutari samo led. Na moje bedno varovališče tisti trenutek nočem niti pomisliti.
Zunaj dosegla
Čez štiriindvajset ur smo še vedno na nogah, z malo počitka in nič spanja vmes. Jutranja zora nas je ujela med spuščanjem čez ogromen previs v začetku stene, čez dan smo se pri šotoru na hitro oddahnili, nato pa ga podrli in stlačili v nahrbtnike. Poševni stolp je še vedno visel na svojem mestu, ko smo se še drugič tihotapili pod njim in se spodaj, na robu ledenika kot krave napili prazne snežnice. Ugotovili smo, da gladki granitni žlebovi tudi na povratku ne prenesejo bližnjic in spet nas je ujela noč, tokrat med spuščanjem čez nekakšne vlažne sobtropske gozdove nad baznim taborom, kjer smo med obilico nepristojnih besed pustili do konca zavozlano vrv.
A nič hudega, vse bo še v redu, pomembno je le to, da nismo več v oblasti Gospodarja stolpov.
Pavle Kozjek
